pozdravleni<33
odločla sem se, da bom napisala en blog o bullyjanju, ker sm bla tut sama neki časa bullyjana in se mi zdi fajn, da se mal bl razve o tem, kak je to škodljivo, pa kaj sploh je bullyjanje. pa gremo na stvar.

-----------------

*b*o1. Kaj vse sploh je "bullying"?*b*
Googlova definicija bullyjanja (ang.): Bullying is *i*repeated, intentional, aggressive behavior, often by a person or group with more power, to hurt or cause distress to another person.*i*
Torej pod bullying se šteje vse, kar ljudje delajo nekmu drugemu človeku z namenam, da bi ga prizadel. Večina ljudi si kot bullying predstavlja le najhujše oblike bullyinga, kokr so npr. močno fizično oz verbalno nasilje (npr. vsakodnevno porivanje osebe v omarice, pretepanje nekoga, vsakodnevno ozmerjanje nekoda itd.) ali spletno nasilje. Te oblike bullyanja največkrat vidmo v filmih in serijah, v resničnem svetu pa niso tok pogoste (ne govorim, da jih ni veliko, samo, da niso tok pogoste). Bullying je lahko tut samo namerno zatiranje želj in izražanj nekoga, stalno nagajanje (npr. kraja copatov, čevljev, celo ključev) in nadlegovanje osebe za vsako majhno napako. Take oblike so navadno težje prepoznavne, ker žrtev ne ve, da to ni normalno, večina drugih ljudi pa ne opazi oziroma prav tako misli, da je to normalno.

*b*o2. "Nagaja ti, ker si mu všeč."*b*
Ni je povedi, ka bi jo bolj sovražla kot to. To ljudje rečejo, kot, da je zato, ker sem mu všeč to dejanje upravičeno. Saj ni žival, naj se nauči kontrolirat svoja čustva, al karkoli naj bi to blo, zaradi česar fantje nadlegujejo punce, ko so jim všeč.
Pr tej točki bi rada tut izpostavla, da velik ljudem to, da povejo učitlci nič ne pomaga (ne govorim za vse). Nekateri učitelji to zavrnejo, češ da je to normalno, pa tudi pri tistih, ki jim povemo ne zaleže. Že, pogovoriti se morajo z učiteljico, mogoče dobijo kakšno kazen, starši izvejo, potem pa se vse skupaj le nadaljuje (sploh pri teh manjših oblikah), navadno je še huje. Iskreno se mi zdi, da endina stvar, ki bi mogoče delovala, je terapija. Mogoče bi lahko tudi bolje vzgojili otroke, ampak to je odvisno od staršev, ki pa so navadno pri primerih bullyjev še slabši od otrok.

*b*o3. Kako se žrtev dejansko počuti?*b*
No, tole vamzlahka povem, ker se še vedno spomnem občutka.
Torej žrtve so navadno večinoma prestrašene, da jim bo spet nekdo težil, ker so se zmotili pri odbojki, ali se norčeval iz knjih, ker imajo čudne copate. Ponavadi se je težko zaupati ljudem, ker se ti zdi, kot da so vsi ljudje slabi in se bodo vsi norčevali, ali pa te zavrnili, češ, da ne bodi dramatična. Ko te nekdo bullyja se v tistem trenutku počutiš majhnega ranljivega, prestrašenega, sili te na solze, pa se bojiš jokati, nimaš moči, da bi se postavil zase. Počutiš se neumnega in grdega - nevrednega. Bojiš se izraziti svoje mnenje, ali sploh dobiti kakršno koli pozornost, saj bi vsak trenutek na tebi lahko nekdo izpostavil neko sramotno stvar in nenadoma bi se vsi smejali, kazali nate, govorili "kok je ona čudna".

*b*o4. Kaj lahko storimo kot vrstnik/prijatelj/sošolec?*b*
No, ne prav veliko. lahko poskušamo ustaviti nasilje, ampak potem bomo tudi mi tarča in iskreno dejansko ne poznam nobenega čkoveka, ki bi to storil (in to upravileno, ker nihče noče biti tarča). Edino, kar lahko storimo je, da povemo nekemu odraslemu (lahko tut vaši teti zarat mene) in jih prosite za pomoč. Pol pač oni lahko pokličejo v šolo in to zrihtajo. Tuki nekje mi zmanjka idej.

*b*o5. Nihče ni rekel, da se ne sme pomagati tudi nasilnežu.*b*
Navadno otroci nad nekom izvajajo tisto, kar nekdo izvaja/je izvajal nad njimi. Ko se nasilje ustavi, je najbolje, da tudi za nasilneža poiščejo pomoč, saj je lahko tarča drugega nasilneža (navadno starša). Ta stvar z nasilneži je pa bolj naloga psihologov, saj se oni ukvarjajo s temi stvarmi (ne me vzet za hladno sam mi res ne moremo nič, če je starš nasilen nad njimi, razen tega, da komu povemo).

*b*o6. Posledice bullyinga*b*
Posledic je velik in, če žrtev ne gre k psihologu/psihiatru se jih je še težje znebiti. Navadno so posledice:
- težko je zaupati nekomu,
- slaba samopodoba,
- zrušena samozavest,
- social anxeity,
- nasplošno tesnoba,
- težave pri socializaciji,
- osamljenost,
- strah izražati svoje mnenje, stil...,
kar vse skupaj lahko vodi do hujših stvari, kot so:
- motnje hranjenja,
- deprsija,
- samopoškodovanje,
- samomor.
Seznam je še daljši, nanj bi v resnici lahko dali večino motenj mentalnega zdravja, saj so si med seboj zelo podobne.

*b*o7. My story*b*
Za konec pa bom povedala še svojo izkušnjo s tem. Btw če vas ne zanima, lahko preskočte.
Torej idk, kje začet, verjetno na začetku mojega življenja v šoli. Ne splomnem se, kdaj se je začelo. Vem samo to, da so me stalno izključeval, da sm na igrišču zeri samo sedela pa čakala, da me mami pride iskat. Kasnej so me tut začel guilt-trippat, kadar nisem ujela žoge, pa enkrat sm si kopla eno tako lepo poletno oblekco in sm jo nosila v šolo in so se norca delal, da sem že na havajih, pa gledal so, kakšne gate mam, ker nism kratkih hlač spodi oblekla (za to kinda krivim svojo mami, ker me ni naučila, da se pod kiklo nos kratke hlače), enkrat so si podajal copate pa mi jih niso hotl dat, velikrat so me sam tko mal razjezil, da sem se drla... ja, no pomojem štekate. In js sm misla, da je normalno. Zej na višji stopnji je boljš, ker sem na drugi šoli, k je bla tist podružnica. Enkrat v tretmu me je tut en starejši fant zasledvov domov pa mi grozil, da bo mojim staršem razbil avto.
Zdej sem uredu, ampak še zmeri mam travme, tkoda ja...

----------------------

Ta blog sm res ful časa hotla napisat. Btw o bullyjih nism tok napisala, ker ne vem kakšne so njihove izkušnje, če pa kdo ve, pa loh tut spodi komentira. Pa če ma kdo take težave, da ga bullyjajo mi loh v nab napiše pa če se ne podpiše bom pač dala na hodnik pa odgovorila.
Lp,
vaša loly