Hey!
Vem, da me nekaj časa ni bilo, ampak nisem imela idej. ok, ni bilo ravno to. To napiše čisto vsak, ki ga ni nekaj dni. Bom drugače razložila. Svojih misli, nisem hotela deliti. Verjetno je tukaj krive tudi nekaj moje lenobe, ampak predvsem, da nisem želela. Mislim, da se kar držim načela, da počnem kar mi je všeč, ne kar mi starši govrijo (to se na veliko držim) ali pa mislijo, da je čudno. Zelo čudno. Ampak zdaj imam navdi. Nakladanje! Kakorkoli, danes bi rada z vami delila nekaj spomino, predvsem pa mojo norost. Ker sem človek, ki bi lahko rekli, da je precej nor. Ampak v tistem dobrem smislu. Vsaj zame je to dobro. Nisem zmešana v tem smislu, da bi šla tlačit glavo v WC ali pa na pol gola tekat po ulici. Zmešana v mojem stilu. Predn začnemo pa bi rada vedela, ali si tudi nor- v mojem stilu? Zapiši v komentarje!
***
Ste že kdaj imeli občutek, da nas telefoni čisto preveč zatirajo? Da se vse odvija prehitro? Da se mogoče počasi razvijaš? To so moja vprašanja, dejansko ne tako pogosta. Pojavijo se vsakič, ko se s BFF dolgočasiva. Ko si bil otrok si iz vsega našel zabavo, pa da si šel s prstki barvat ali pa se mami pod nogami motat. Iz res vsega! Ko imaš tisti nagajivi nasmeh, ko porišeš mizo in mama enostavno ne more biti jezna, ker imaš tako cute obrazek. To je mojo sestrico že velikokrat rešilo! Pred mamno predvsem, ko kuham ali pa mami razmeče sivke iz posode po možnosti po celi hiši. Ta drugo se meni zdi celo smešno. Potem ji še pomagam. Kaj pa je ne daš za gledat osebi, ki ni jaz?! Sama si si kriva! Jaz sem pač oseba, ki hoče da bo taka kot jaz! Vedno za otročarije. Ja, še vedno so mi všeč Barbike in absoluto so legice neki najboljšega! Zabavno je "kuhati" s plastično hrano. Realno plastično. In se potem delati, da jo ješ. Ampak tole je zdaj čisto zavilo s poti!
Gremo nazaj! Absolutno sem tista, ki rada pleše kot ena zmešanka in poje ter se dere v mikrofon, čeprav mi je jasno, da grozno pojem. Meni je zabavno, zakaj ne bi smela tega delati? Ker tako pravijo drugi? Ker se ti drugače smejijo? Pa kaj, sem jaz kriva, da ne uživajo? Da jim je telefon ves svet? Razumem, da vas verjetno veliko obožuje telefone, tudi jaz ga, ampak znam žveti tudi brez njega. Imam svojo "resno" plat, ki jo kažem kadar smo v šoli ali pa grem na sprehod in je še dan. Ker sem bolj oseba, ki noče da je v središču pozornosti. S tem bi se moja "nora" plat popolnoma ne strinjala. S tem bi se skregala. Ampak zdaj smo pri moji "resni" plati. Imam nekaj outfitiv, ki jih oblečem lahko oblečem samo kadar nisem v šoli. To je neko mojo pravilo. Aja, a vi imate tudi kakšno majico ali pa hlače, ki jih nikakor nočete pokazati sošolcem in sošolkam, ampak vam je v bistu zelo cool? Prosim napišite da ja, ker res upam, da nisem edina!
No, kadar imam svojo resno plat sem bolj resna in ne bom šla pleat po pločniku glavne ceste, s čimer se moja "nora" plat spet ne strinja. Lahko bi rekli, da sem punce dveh obrazov. Včasih sem taka, včasih pa taka. In hitro se razjezim,predvsem na svojo družino. S prijateljicami se res poredko.
No razen za eno, ki imava ZELO čuden odnos. Včasih sva ta BEST FRENDICI, drugič sva smrtni sovražnici. Včasih pa se druživa samo, ker ni nikogar drugega. Enkrat sva se v 5. razredu zadnji dan skregali in malo stepli (tako po punčkasto) in potem se cele počitnice nisve pogovarjale. In potem vidiš zadnji dan...
ONA: Oj! Ful mi žal da sve se skregale. A sve lohk prjatlce nazaj?
JAZ: Men tud. Itak, da lohk!
V dveh sekundah spet pobotane. To vsekakor mislim, da ni značilno za večino punc, ampak recimo, da sva se pobotavale (a je to beseda?) celo poletje, se že sliši bolj normalno.
Ampak zdaj pa se osredetočimo, še na mojo... "noro" stran. Ta je čisto nasprotje ta drugi. Takrat imam najraje cel dan muziko na glas, da zagotovo znam že vsa besedila. In plešem, ker sem preveč lena, da bi naredila nalogo. In grem zvečer na sprehod in imam slušalke in poslušam muziko in zraven še mal pojem in plešem (če sem res zmašana tisti trenutek), ker, zakaj pa ne? To naj vam bo vodilo, pri premagovanju strahov, pri delanju tistega kar imaš rad. Meni pomaga, ker se bojim vlakcov smrti. Sicer sem šla samo enkrat in še to ne na najhujšega, zato verjetno ni najboljši primer. Kakorkoli, zapomnite si. Takrat sem zmešana, lepo na kratko.
***
Danes vam ne bom predstavila še mojih spominov, ker bo ta blog drugače čisto predolg in že tako je v njem nakladanja za tri bloge! To je zagotovo blog z največ nakladanja! No, ja.
Upam, da ste uživali, ker jaz absolutno sem. Bila bi vesela, če bi mi pustili kakšen komentar in pa lajk, če ste si vsaj malo podobni z mano. Lepo se imejte in uživajte življenje, ker je samo eno (sicer jaz mislim, da se rodiš potem še enkrat v istem dnevu kot umreš ampak na čist drugem koncu sveta in imaš enak značaj, kot si ga imel v prejšnem življenju),
Little girl.