Verjetno lahko že iz naslova razberete, da vam bom v tem blogu poskušala malce razjasniti, kakšno je življenje, če imaš „samo eno roko in tri četrtine druge roke“. Tega bloga ne pišem zato, da bi se vam smilila, ampak zato, da lahko izveste, kaj novega, če vas zanima. Zato vas že zdaj prosim, da ne pišete, da sem boga in da se vam smilim, saj bi lahko to izpadlo približno tako, kot da bi jaz vsakemu od vas rekla, da se mi smilite, ker morate upravljati pet prstov na levi in desni roki (predvidevam, da imate obe „celi“ roki). Verjetno bi potem večina odgovorila nekaj takega, kot da so se tako pač naučili živeti, ker s tem živijo že od začetka in ne poznajo življenja, ki bi bilo drugačno. Ampak to bi lahko odgovorila tudi jaz. Tako življenje, kot ga imam, sem se naučila živeti in ga živim že od začetka ter ne poznam drugačnega. Zakaj bi se torej smilili drug drugemu? Drugi ne morejo poznati vsega ozadja, naše zgodbe in tega, kar se dogaja v naših glavah. V življenju prav vsakega človeka bi lahko našli nekaj, zaradi česar bi se nam smilil. Ampak kje bi bil potem smisel našega življenja, če bi povsod iskali le tisto, kar se nam zdi nedoumljivo?

Pri slovenščini smo enkrat, kar nekaj časa nazaj (nekje v 6. razredu) pisali sestavek o tem, po čem bi radi, da si nas ljudje zapomnijo. Jaz sem svoj spis napisala malo drugače, kot je pričakovala učiteljica, saj nisem pisala o tem, da bi rada postala npr. neka znana oseba in si želim, da si me zapomnijo po tem, koliko oboževalcev sem imela. Napisala sem:

*i*Včasih se sprašujem, kaj človek pravzaprav pusti za seboj. Imena na nagrobnikih počasi bledijo, prav tako pa tudi spomin na nas. Včasih pa si nas ljudje zapomnijo. Spomnijo se tega, kaj smo radi počeli, s kom smo se radi družili, kdaj smo bili veseli in kako smo izgledali. Jaz si ne želim, da bi si me zapomnili le po moji drugačnosti - po moji roki. Bolj bi mi bilo všeč, če bi si zapomnili, kaj sem rada počela, česa sem se vedno veselila... Ampak vem, da se temu, da bi si me zapomnili po roki, ne bo mogoče izogniti. Da bo tam vedno nekdo, ki bo pred vsem ostalim opazil mojo roko. Še vedno je bilo tako. Zato si želim, da si ti ljudje zapomnijo vsaj stvari, ki sem jih s svojo roko lahko naredila. Da si zapomnijo trud, ki sem ga vložila v to, da sem prišla do vrha stene, kljub tistim nešteto padcem, ki so se zgodili, preden mi je uspelo. Da si zapomnijo, da sem se trudila, če sem si nekaj zares želela in nisem obupala. Rada bi torej, da si zapomnijo, da se da, kljub temu, da si drugačen doseči cilje, ki si jih zastaviš, a moraš včasih le poiskati drugo pot do njih.*i*



Blog bom razdelila na dele, v katerih bom opisala posamezno stvar posebej (npr. opis roke, kako kakšno stvar naredim drugače, kako ljudje odreagirajo, ko me spoznajo, para-plezanje, diagnoza, odgovori na vprašanja...). Pišem lahko o marsičem, če vas pa karkoli zanima, mi lahko napišete v kotiček ali nabiralnik in se bom potrudila, da odgovorim. V vsakem delu, se bom potrudila, da odgovorim na vaša vprašanja in/ali napisala nekaj, za kar se mi zdi, da večini ljudi ni tako znano ali bi jih znalo zanimati.
V naslednjem delu se bom potrudila, da čim bolje opišem roko in da na čim bolj preprost način razložim, zakaj nimam dela roke, obenem pa bom na kratko napisala še, zakaj sem izbrala tak naslov.

Upam, da vam je všeč in vam želim lep preostanek zadnjega dneva leta 2025!
Kornelija