*b*Delovna terapija*b*
Delovno terapijo obiskujem že od prvega leta. Sprva so me morali voziti v drugo, večje mesto, ker je v zdravstvenem domu v našem kraju niso izvajali. Zaradi prevelikega števila ljudi, ki so obiskovali delovno terapijo v tem kraju, sem na vrsto prišla le enkrat na dva ali tri mesece. Ko so v našem kraju povečali zdravstveni dom, so zaposlili tudi eno delavno terapevtko. Ker so me starši prijavili med prvimi, so se še lahko dogovorili, da sem lahko prišla na vrsto vsaj enkrat na mesec. Zdaj delovno terapijo obiskujem spet le enkrat na tri mesece, večinoma le med počitnicami, ker imajo delovni čas dopoldan in bi morala manjkati v šoli, če bi jo želela obiskati pogosteje.
Od čistega začetka sem zamenjala že sedem delovnih terapevtk (porodniški dopust, upokojitev, službo so dobile bližje doma...), imamo pa trenutno v zdravstvenem domu zaposleni dve delovni terapevtki (na delavno terapijo sem hodila k obema), a so še vedno skoraj vsi termini zasedeni.
Čisto na začetku, je delovna terapevtka z mano izvajala neke vaje, a se jih več ne spomnim. V času, ko sem hodila v vrtec, so me učile bolj stvari, kot so zapiranje gumbov in zadrg z eno roko, kako narezati hrano, zavezati vezalke, kako naj primem različna predmete z levim komolcem, ker z zapestjem ne morem prijeti skoraj nič, veliko pa je bilo tudi nalog, pri katerih sem morala vključevati levo roko. V prvih petih letih osnovne šole so se nadaljevale podobne vaje kot v vrtcu, le da sem jih morala opravljati s čim manj ali brez pomoči desne roke. Nekaj časa je bilo namenjenega tudi spoznavanju različnih športov, ker je delovna terapevtka menila, da bi bilo dobro, če bi se ukvarjala s kakšnim športom. Tako smo z njeno pomočjo prišli do gimnastike, ki je že dve leti ne treniram več, plezanje sem kasneje odkrila sama. Od šestega razreda naprej, pa se večinoma ukvarjamo z koordinacijo, ravnotežjem, ohranjanjem giblivosti (ker si pri veliko stvareh si pomagam z nogami ipd.)... Največ časa pa vzame poskušanje, da bi bili leva in desna stran telesa enakomerni v moči in stabilnosti. Že na daleč je namreč vidno, da je leva stran (predvsem roka) šibkejša, čeprav se je neenakost že predcej zmanjšala, je pa še vedno opazna, predvsem pri plezanju. Zato moram delati (oz. bolj natančno: bi morala delati) vaje z elastičnimi traki, da je telo simetrično moram pri plankih in sklecah uporabljati joga kocko, večkrat mi meče žoge, ki jih moram uloviti najprej z obema rokama in kasneje le z levo ali desno roko, medtem ko stojim na bosuju, ima kakšne poligone, na katerih moram voditi žogo samo z eno roko... Po opisu je že kdo rekel, da se sliši tako, kot da me "muči". V bistvu pa se večinokrat kar veselim, ker je prijetna, me spodbuja. Sem imela že kakšno, ki je bila recimo bolj stroga, a so bile vse vredu.

*b*URI Soča*b*
Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soča je namenjen rehabilitaciji in pomoči pri življenju ljudi z različnimi vrstami invalidnosti (ne vem, kako drugače razložiti).
Tam sem bila s starši kot dojenček, kasneje pri približno dveh letih in pri enajstih letih. Na prvem obiskusta se želela starša le seznaniti z mojim stanjem, kakšne težave bi lahko imela, kako je s protezami (te so pri meni že takrat odsvetovali, tudi zdaj ne čutim potrebe po njej)... Drugič smo URI Sočo obiskali, ko nismo vedeli, kako prilagoditi kolo in poganjalček, da ju bom lahko normalno vozila ali naj kasneje smučam z eno palico ali brez obeh (smučam z eno)..., tretjič pa so me sami naročili na pregled, ker morajo spremljati, kako se stanje spreminja (tako so meni rekli starši). Naslednjič bom morala verjetno iti (ne morem vedeti zagotovo, ker nas lahko vedno kaj preseneti), ko bom potrebovala kakšno uradno dokumentacijo od specialista za kakšno tekmo, ali pa ko bom delala izpit za avto, ker "normalen" zdravnik ne sme izdati dovoljenja, če je prisotna kakršnakoli omejitev ali če bi lahko prišlo do kakšnega tveganja. Je podobno kot to, da ne smeš vozit avta brez očal, če slabo vidiš.

Želim vam lepe poletne počitnice še naprej!
Lp Kornelija