*i*moja resnicna zgodba, emetofobija-strah pred bruhanjem*i*
___


Zbudila sem se z ogromno motivacije, da pišem. Da dam to ven iz sebe. In sem začela.

Včasih se počutim, kot da sem sama na svetu. Kot da sem pokvarjena verzija človeka. Kdo se tako panično boji bruhanja? Komu se življenje ustavi zaradi ene same telesne reakcije? Komu ena beseda sproži paniko v celem telesu?

Meni

In to ni “samo strah”. To je občutek, da izgubljaš nadzor nad lastnim telesom. Da te telo izdaja. Da si ujet v nekaj, česar drugi sploh ne vidijo.


Ljudje smo si ful različni. Jaz se pa res, res bojim bruhanja. In komu drugemu se to sliši neum­no. Debilno. Čudno. Ampak jaz zaradi tega trpim.

Trpim, ko slišim to besedo. Trpim, ko razmišljam o tem. Ko se o tem pogovarjam. Ko mi je slabo.

Vedno je bilo tako. Odkar se zavedam, kdo sem, se tudi bojim bruhanja.Odkar vem zase, živim s tem. Nihče ni vedel. Nihče. Nosila sem to sama, kot skrivnost, ki me je dušila od znotraj. Toliko solz, ki jih nihče ni videl. Toliko noči, ko sem se pretvarjala, da je vse normalno. In vse sem tiščala v sebi. Koliko sem prejokala, koliko pretrpela — v čisti tišini. Tisti mučni tišini, ki je ne čutiš v zraku, ampak v sebi.

Bežala sem pred ljudmi, pred situacijami, pred občutki. Planirala sem poti, izhode, Bežala sem, ko je bilo komu slabo. Se skrivala. Se izogibala. Delala nemogoče plane, samo da se temu izognem.V glavi sem imela samo eno misel: ne sme se zgoditi Pa tudi če se sliši butasto — zame je resnično.

Ko pomislim, kako sem se že kot šestletna punčka borila s tako težko stvarjo, šele zdaj vidim, kako močna sem bila.

O tem je bilo v moji glavi prepovedano govoriti. Mislila sem, da je to najhujša stvar na svetu, ki se je nihče ne boji razen mene.

Videla sem samo dve možnosti: ali so vsi drugi neumni, ker se tega ne bojijo — ali pa je z mano nekaj narobe. Da sem pokvarjena.
In zaradi tega sem se ogromnokrat pocutila neumno.

Mislila sem, da bo strah izginil, ko bom odrasla. Ampak jaz sem odrasla — strah pa tudi.



Enkrat pri kemiji. Zrak je bil zadušljiv, mucna tisina ,ujeata med steri stene. Kar naenkrat mi postane slabo. Tisti grozen občutek, ki pride samo v najhujših nočnih morah.Telo je kričalo nevarnost, čeprav nevarnosti ni bilo. Ampak jaz tega nisem vedela. Samo vedela sem, da moram ven. Da moram pobegniti Postalo mi je vroče. Srce mi je razbijalo, kot da mi bo raztrgalo rebra. Panično sem pila vodo. Bila sem ujeta. Res me je bilo strah.

Dvignila sem roko in rekla učiteljici, da me boli glava. Zakaj glava? Ker o strahu pred bruhanjem nisem zmogla govoriti.
Tisti posmehujoči pogledi tisto hihitanje ki mi je rezalo bobniče.

Šla sem domov, legla na posteljo — in slabost je izginila. Kot mehurček ki je pocil. Nisem vedela zakaj. Zdaj vem. Dobila sem panični napad.

Takrat nisem vedela, kaj je anksioznost. Kaj je panični napad. Kaj je emetofobija. Mislila sem, da je kriva hrana. Moj sovražnik.
Potem sem našla “rešitev” — ne jesti. Če ne jem, ne bo slabosti. Če ne bo slabosti, bom varna. Vsaj tako sem mislila.

Naslednjič nisem jedla pred šolo. In napad se ni ponovil. Zakaj? Ker sem se počutila varno. In tako sem nehala jesti pred šolo. Hrano sem skrivala.

Ampak brez hrane ni življenja. In ker nisem jedla, sem bila šibka. In ker sem bila šibka, je bilo napadov še več.

Najprej nisem jedla zunaj doma. Potem nisem jedla niti doma. Ampak slabost ni izginila. Zakaj? Ker sem bežala. Ker sem se skrivala pred strahom namesto da bi ga razumela. Kako bi pa vedela da ga morem razumeti? Nihče mi ni povedal. Nisem vedela, kaj se mi dogaja. Mislila sem, da sem samo jaz pokvarjena.

Napadi so prihajali vedno pogosteje. Slabost brez razloga. Tresenje. Občutek, da bo vse razpadlo. In jaz sem izginjala skupaj z njim.

Nehala sem hoditi v šolo. Nisem spala. Bila sem podhranjena. Dobivala sem infuzije. Bilo je dušeče. Bila sem ujeta. Brez energije. Bleda. Tresla sem se. Jokala. Panicirala.

Sprejeli so me v bolnico. Tam so me prisilili jesti. To je bilo zame najtežje. V glavi sem imela: če ješ, ti bo slabo.

Moj želodec je bil skrčen, prazen. Nisem želela biti tam. Nisem želela kislega vonja bolnišnice. Nisem želela tistih ogabne ornazne barv, tiste trde bolnisnicne postelje tiste prisiljene hrane tistih groznih obcutkov. Želela sem domov. Želela sem svoje življenje, ki ga prej sploh nisem znala živeti.

Ampak tam sem spoznala svojo najboljšo prijateljico. In nekaj v meni se je začelo spreminjati. Bolnica me je okrepila. Naučila sem se gledati drugače. Naučila sem se, da strah ni sovražnik, ampak nekaj, kar me je oblikovalo.Naučil me je opaziti majhne stvari. Naučil me je, da moč ni odsotnost strahu, ampak to, da ostaneš, ko bi najraje pobegnil.

Ne pravim, da sem zdaj čudežno zdrava. Ampak zrasla sem. Naučila sem se ceniti majhne trenutke. Lepoto v navadnih stvareh. Naučila sem se biti močnejša, kot sem mislila, da sem.

In nisem več tista deklica, ki misli, da je sama. Zdaj vem, da to ima ime. Da ima razlago. In da jaz nisem pokvarjena.

Včasih sem bila jezna, ker drugi živijo brez tega trpljenja. Ampak jaz ne bi bila jaz brez tega strahu. Odrasla sem z njim. In on z mano.

In ja....čeprav tega nikoli nebi izbrana — me je tudi naučil živeti bolj kot marsikoga drugega

Hvala, emetofobija.