Hey! Danes bomo govorili o primeru "Hudičeva hči"

OPOZORLO: tako kot vedno, Če je komu grozno brati ali poslušati o teh stvareh naj prosim ne bere, hvala.

"HUDIČEVA HČI"



Ozadje

Sharon Carr se je rodila v Belizeju leta 1981, vzgajala pa sta jo mati in očim.
Bila je eden od štirih otrok treh očetov in je odraščala v veliki revščini. Nikoli ni poznala svojega tapravega očeta.
Poroka njenih staršev se je končala kmalu zatem, ko je prišlo do resnega nasilja v družini, v katerem je Sharonina mami svojega partnerja polila z vrelo maščobo.
Incident je povzročil, da je bil par odpeljan v bolnico zaradi opeklin, Sharonina mati pa je bila obtožena napada.
V šoli so učitelji Sharon sprva opisali kot vljudno in ustrežljivo. Prijatelji so rekli, da je bila družabna deklica, ki je imela raje družbo starejših fantov, prav tako pa so rekli, da je občasno kazala prebliske agresije. Kasneje se je obnašala precej slabše, postala je moteča in željna pozornosti ter imela je težave z avtoriteto.[2][3] Leta 1990 je njen ravnatelj na Cordwallis Junior School v Camberleyju stopil v stik s socialno službo zaradi njenega vedenja.[3] Sharon je bila za kratek čas dana v rejništvo, vendar se je vrnila domov po samo enem mesecu odsotnosti.[2] Ko je začela srednjo šolo, je imela njena mama novega partnerja, ki je že imel dve hčerki.



Umor Katie Rackliff

7. junija 1992 je Sharon naključno do smrti zabodla 18-letno frizersko vajenko Katie Rackliff, ko je v zgodnjih urah odhajala domov iz nočnega kluba Ragamuffins v Camberleyju. 32-krat jo je zabodla s 6 in pol centimetrskim nožem skozi njena rebra, v njeno srce ter v njeno vagino in anus. Nekaj ​​njenega nakita so nato ukradli. Po napadu so Sharon in nekateri sodelavci prevzeli Katieno truplo in ga odpeljali v Farnborough, kjer so jo vlekli po cesti in nato odvrgli ob zid pokopališča. Truplo je pozneje tisto jutro našla skupina fantov.

Ko je policija preiskovala umor, je opazila brutalnost napada. Nekateri udarci z nožem, ki jih je Katie utrpela, so šli naravnost skozi njeno telo. Njeni spolni organi so bili pohabljeni in policisti so ugotovili, da so bila njena oblačila potegnjena navzgor, vendar ni bilo znakov spolnega napada. Zaradi narave in resnosti povzročenih poškodb in dejstva, da je bil napad videti spolno motiviran, je policija menila, da je napadalec popolnoma odrasel moški. Delno zaradi tega je pravi morilec ostal neznan in primer sprva ni bil razrešen.



Vbod zenice

Ker Sharon niso prijeli, se je vrnila v šolo, a je bila v začetku leta 1994 dvakrat izključena. Dve leti po Katienem umoru, je Sharon brez očitnega razloga z nožem napadla 13-letno součenko Ann-Marie Clifford na straniščih splošne šole Collingwood College Comprehensive School v Surreyju.Cliffordova je bila zabodena v hrbet, ki ji je prebodel pljuča in zaradi poškodb je skoraj umrla. Napad so zaustavili šele, ko je pet študentov vstopilo v stranišča in posredovalo, kar je žrtev verjetno rešilo življenje. Cliffordova je rekla, da se je Sharon med napadom nanjo smehljala in bila videti srečna.
Sharon je bila hitro aretirana in je policistom povedala, da je uživala v zabadanju mačk in da je obglavila psa.



Začetni zapor in nadaljnji napadi

Po aretaciji so Sharon poslali v zdravstveni center, kjer je poskušala zadaviti dve punci. Zaradi tega je bila obtožena dveh obtožb dejanskih telesnih poškodb poleg obtožb za napad na Clifforda. Decembra 1994 je bila obsojena in obsojena na pripor po volji njenega veličanstva. Sprva je bila zaprta v različnih psihiatričnih enotah, vendar je nadaljevala z rednimi hudimi napadi na druge ženske, zato so jo premestili v enoto za fante v varnem centru Aycliffe. Septembra 1995 so jo premestili v ustanovo za mlade prestopnike Bullwood Hall, kjer so menili, da bi njeno agresivno in spolno vedenje lahko bolje obvladali.



Priznanja Rackliffovega umora

Kmalu po njeni premestitvi v Bullwood Hall je osebje odkrilo, da je Sharon govorila o umoru Katie Rackliff prijateljem in družini po telefonu in v svojem dnevniku. Prav tako je priznala, da je napadla zaporniškega uradnika, v katerega je rekla, da je 'zaljubljena', in o tem spregovorila s pogojnim uradnikom. Osebje je obvestilo policijo in ti so zasegli njene spise in risbe. Njeni dnevniki so vsebovali podrobnosti o njenem spolnem vznemirjenju ob misli na Rackliffovo smrt, komentirala pa je tudi, da se je počutila "ljubosumna" na svojo žrtev in pripomnila o hudiču in silah, ki so jo motivirale. Eden od odlomkov se glasi: "Če bi te le lahko še enkrat ubil. Obljubim, da bom tokrat še bolj trpel, ti prekleta žlindra. Tvoji prestrašeni kriki so me vznemirili. Na spolni element umora je prej nakazal pohabljenost na Rackliffovem telesu. Sharon je prav tako napisala: "Prisežem, da sem bila rojena, da bom morilec", in v pismu prijatelju napisala: "Jaz sem morilec. Ubijanje je moj posel. In posel je dober." Imela je tudi narisane slike vpletenega noža. Detektivi so jo zasliševali o umoru in priznala je umor ter priznala, da je Rackliffa večkrat zabodla. Nazorno je opisala eno posebno poškodbo in navedla podrobnosti, ki jih je policija namerno zamolčala, kar pomeni, da je vedela, da bi vedel le morilec. Vedela je tudi, da je bila Rackliffu ukradena zapestnica, ki je policija ni razkrila. Sharon je pomagala policiji posneti rekonstrukcijo umora, v kateri je igrala umor, in ko so jo spraševali o napadu, se je večkrat smejala podrobnostim.

Policija je ugotovila, da ima Sharon dolgo zgodovino krutosti do živali, saj je nekoč z lopato obglavila psa, in ugotovila, da verjetno trpi za obliko psihopatske motnje. Sharon je nadaljevala s pisanjem svojih hvalnic o umoru tudi potem, ko jo je zaslišala policija, januarja 1996 pa je zaporniškim uradnikom izdala še vrsto priznanj, v katere je bila 'zaljubljena'. Ob štiriletnici umora 7. junija 1996 je v svoj dnevnik zapisala: "Spoštovanje do Katie Rackliff. Danes pred štirimi leti."



Upam da ste uživali
aja pa na sliki ki sm jo dala mislim da je tu

...............................................................................................................
Katie Rackliff...................................................................................................Sharon Carr