"Ali si že postoril/a vso delo, ki sem ti ga naročila, da ga narediš?" "Zakaj še vedno nisi naredil/a domače naloge?" "To je zate narejeno opravilo kot se spodobi?"
Verjetno je že vsak od nas kdaj slišal takšne očitke, opazke in seveda še zraven namrščene poglede. Naenkrat je vse kar si naredil/a, narejeno narobe in namesto, da bi za to delo bila pohvaljen/a si dobila vse prej kot to.
Dandanes je vse več nejevolje, opazk i. n kritik. V svetu, kjer se zdi, da drugim gre vse kot po maslu in da delajo to z popolno lahkoto, nam ob prvem neuspešnem poskusu pade samozavest, nimamo več volje, da bi še enkrat sploh poskusili in najmanj kaj v tistem trenutku rabimo so besede:"Ja, tole pa ti res ni najbolje uspelo." v tistem trenutku nam ne pride na misel, misel, ki bi se naprimer glasila:"morda pa tudi drugim prvič ni uspelo," ampak imamo občutek, da smo edini na svetu, ki smo takšne zgube, da nam v prvem poskusu ne uspe.
Ampak to niti slučajno ni res. Že to, da si se potrudil/a pri tem prvem poskusu nekaj šteje. Nihče se (še) ni narodil s takšnimi sposobnostmi, da bi bil nezmotljiv, bi vse naredil popolno, da bi bilo vse lepo in prav. Ne, pravzares se še to ni zgodilo. Napake so sestavni del našega življenja, ki nas delajo močnejše, boljše, edinstvene. Čeprav vem, da boli, ko narediš napako in nanjo hočeš takoj pozabiti, za trenutek postoj in se spomni, da napaka ni samo napaka, ampak je več kot le to. Čeprav jo ćloveški um razume ko nekaj hudo narobnega, to ni res. "Narobe" je to, da hočemo naše napake takoj pomesti po predpražnik in se delamo kot, da se nikoli niso zgodile. A, veš koliko drobnih draguljčkov, ki bi ti radi pomagali na tvoji osebni rasti, je lahko v eni sami majceni, drobceni napaki? Prisluhni ji in videl/a boš, da se lahko iz napak naučimo ogromno.
POPOLNOST. Se vam ta beseda zdi popolna? Kaj sploh za nas pomeni beseda *i*popolno*i*. Vsak si pod besedo popolnost predstavlja svojo vizijo, v galvi ima svojo definicijo. A, v splošnem mislimo, da je nekdo/nekaj popolno, če je brez napak, če je nekdo pregrešno lep, če je nekdo genialec, to je nekdo, ki ima nekakšne dobre lastnosti, ki jih mi nimamo. Ampak, če bomo tistega človeka, ki je v naših očeh videti popolen, voprašali ali *i*je popolen*i*, sem prepričana, da vam bo le ta odgovoril z kratkim in jedernatim *i*ne*i*.
Ljudje prav iščemo pri sebi nekakšne dobre lastnosti, ki jih mi nimamo, ampak jih drugi imajo, da se lahko, smilimo drugim, saj si želimo komplimentov od drugih, ki nam bodo dali neko potešitev predvsem pa samozavest in samozadovoljstvo, da vseeno nismo tako "neuporabni," da smo nekumu vseeno všeč. Seveda točno vemo, komu in kdaj se moremo potožit, da bomo dobili zadovoljivo mero naše samozavesti.
Ampak zakaj si ne dovolimo biti popolni? Zakaj iščemo pri sebi toliko napak, na nekomu pa vidimo vse v idealih? Zakaj si ne bi enkrat pustili zažareti v *i*popolnosti*i*? Enkrat za smpremembo se prepustitimo zažareti v popolnosti - v naši popolnosti, ki je edinstvena, energična, pozitivna. Odmislimo na vse ostale, ki nas obkrožajo, na vsa mnenja drugih in ne razmišljajmo, da se bi nekomu zdelo enostavno noro,da se sami sebi zdimo popolni (dokler je še vse v mejah noramle).
PERFEKCIONIZEM. Še ena beseda, ki ima povezavo z popolnostjo. Odraža previske cilje nekoga, ki želi biti popolen in ne odstopa od svojih načrtov, ki si jih je zadal/a. Ne želi niti slišati besedice o drugih načrtih, ki bi bili morda lažji, a ne tako popolni kot si si je on/a to zadal/a.
Sama vem kako je, če si perfekcionist, ker točno to sama sem. Perfekcionist v svoje delo vloži trikrat več časa in (morda) tudi trudi kot vsi drugi, saj zanj ni dovolj dobro biti *i*povprečen*i*. Čeprav ti včasih drugi dopovedujejo, da je nekaj dovolj dobro, še ti vseeno vztrajaš po cilju, ki je *i*še boljši.*i* Resnici na ljubo se je včasih (morda) res nepotrebno ukvarjati oziroma je včasih res nepotrebno ipopolnjevai nekaj kar je že dobro, nekaj kar že zadostuje doseženim ciljem. A, enostovno ima vsak perfekcionist v glavi, da mora biti kadarkoli in kjerkoli najboljša različica samega sebe. Kar je, priznam, včasih utrujajoče in povsem brez pomena.
Morda se sprašujete kaj je sploh namen tega bloga. Želim, da veste, da so napake sestavni del našega življenja in brez njih bi bil svet, drugačen, brez napake, morda celo popolen. Dajejo nam eno izmed bogastev - osebno rast, ki je neprecenljiva. Ne sramujte se teh napak, ampak jih enostavno sprejmite kot nekaj vsakdanjega, nekaj lahkotnega.
Vsak človek je poglavje zase, je edinstven, je (še) (ne)obrušen dragulj. Premalokrat se zavedamo, premalokrat drug drugemu damo vedeti, da točno takšni kot smo smo preprosto najboljši. Bodimo ponosni nase, pa čeprav smo storili majhno vsakdanjo delo. Ne primerjajmo se z drugimi, ampak bodimo najboljša različica samega sebe! Danes, jutri, pojutrišnjem..., čez eno leto, v praku, v šoli, pri prijateljici,... kjerkoli in kadarkoli! Konec koncev je vsak izmed nas le in samo človek, ki zna čutiti, ljubiti, se zmotiti... Vsak izmed nas je krvav pod kožo...