Pozdravljen/-a!

Sem razmišljala, kako bi začela ta blog, da ne začnem kar nekje na sredini ali začnem razpredati o neki temi kot brezglava kokoš. Razmišljala sem tudi na kakšen način naj pišem ta blog, da se vam bo zdel zanimiv. Velikokrat sem poskušala biti perfektna in napisati nek izjemen blog, ampak sem ugotovila, da je blog popolnoma zanič, ko se pretvarjam, da sem nekdo drug in poskušam iz sebe izsiliti neke besede v obliki bloga, da boste rekli “Waw, ta punca piše izjemne bloge” in jih boste z veseljem brali. Potem sem se vprašala, kako naj napišem blog, ki vam bo všeč, če se mi sanja ne, kaj vam je všeč. In sem se odločila za tak iskren blog o stvareh, ki se mi motajo po glavi in kakšnih mini nasvetov in mojih lastnih ugotovitev.

Razumem vas, če že zavijete z očmi in si mislite: “zakaj na svetu naj bi mene zanimalo, kaj se dogaja v tvoji glavi? Sploh te ne poznam in me niti ne zanima, kaj imaš za povedati. Tratiš mi čas, naslednji teden imam kup testov in nimam časa za bedarije!”
Prav. Pojdi. Pogovarjaj se s prijateljem ali prijateljico, uči se, pojdi na zrak, pobožaj hišnega ljubljenčka, povej mami, da si ji hvaležen/-na in ne zapravljaj časa tu. Naredi nekaj koristnega, ker ljudje smo nekaj vredni le če znamo biti koristni. Kruto, ane?

V kolikor si še tu in ne spiš z odprtimi očmi ali z očmi hitro bežiš med vrsticami in komaj čakaš, da neham blodit se vprašaj: “kaj imam jaz, kar nima vsak?” Vzemi list ali le v mislih naredi čim dajši seznam stvari za katere si lahko vsak dan hvaležen.
Če ti to dela težave pomisli na:
- hrano
- dom
- družino
- prijatelje
- življenje
itd.
Pomisli na vse stvari, ki se ti zdi, da jih ima vsak in dvakrat premisli, ali imaš prav.
Zapisano na listu papirja ali zapečateno v glavi obesi na steno in vsako jutro poglej ali se spomni, kako zelo hvaležen/-na si lahko, da imaš to, kar imaš. Hrana ni samoumevna in niti dom, občutek varnosti, sreče, veselja, prijatelji in niti to, da si tu. Tu, prav tukaj in zdaj. Bereš moj blog in imaš neverjetno srečo, da imaš telefon, računalnik ali tablico! In živiš. Si živ/-a, zdrav/-a in spopadel/-la si se s številninimi izzivi, ki jih prinaša življenje. Bolelo te je. Bil/-a si žalosten/-na. Izgubil/-a si voljo. Bil/-a si sam/-a. Razumem te. I feel u. Vem, da je (bilo) hudo in ne obsojam te za tvoja čustva. Vem, kako je tavati v temi brez ničesar oprijemljivega. Neveš, kaj hočeš. Neveš, kdo si. Neveš, kam greš. Neveš, kakšno bo življenje. Neveš in to te bega, ne najdeš odgovorov, rešitev, tavaš, iščeš, preizkušaš. Zdi se ti, da ne veš kdo si. Iščeš sebe, a odgovor imaš na dlani. Ti si ti. Vedno si bil/-a, si in boš edini/-a ti na vsem svetu. Samo spomniti se moraš, kdo si bil/-a preden si se vprašala, kdo sploh si. In močno ti polagam na srce. Ne pusti, da te drugi zmedejo. Zastavi si trdne, dosegljive cilje in pojdi po svoji poti. Mnenje drugih ni vedno tako pomembno kot se ti zdi. Če boš sijal/-a v svoji najboljši luči (boš tak/-a kot si v resnici), boš privlačil/-a najboljše ljudi zate. Tako pravi Ed Latimore: “Never try too hard to make people like you. In fact, it doesn’t matter if people like you or not. Be your best self and you’ll attract the best people for you. This is the power of authenticity.”

Torej, zakaj sem želela, da se spomniš na stvari, za katere si hvaležen/-na?
Zaradi hvaležnosti za vsako majhno stvar (sošolčev nasmeh, tvoje prelepe oči, možnost izobraževanja, dober vid, dom, zrak, sončen dan, mama, ki je pripravila kosilo…) in zavedanja, da imaš srečo in je veliko ljudi lačnih, bolnih, brezposelnih, ipd. si precej boljše volje in srečnejši/a.
Če se vsak dan spomniš treh stvari za katere si hvaležen/-na, tudi na slabe dneve, se ti bo veliko lažje spopasti z negativnostjo, ki je je v tem svetu veliko preveč. ;)

No, to je vse za zdej al pa za vedno. Bom še videla, ali bom ta blog nadaljevala. Meni osebno je blo super to napisat, ker me je kar razbremenilo vse, kar je dolgo ležalo v moji glavi. Če ti je všeč, potem me veseli, da mi je uspelo približat moje razmišljanje vsaj nekomu. :)
Če pa ti ni všeč, pa upam, da boš našel/-a kaj zase. Vsi nismo za vse in tega se zavedam in ne zamerim.

Iskreno: me je zdaj kar malo strah to objavit, ker se mi sanja ne, ali se bodo ogledi kopičili in ne bom dobila nobenega mnenja z vaše strani, ali se bodo vsuli komentarji z mnenji in dobro namerno kritko.

Še ena prošnja, potem bom pa nehala nakladat, skopirala to besedilo na pilov blog in kliknila objavi.
Pozabi. Včasih moram stvari tako podrobno objasniti, da se sama sebe vprašam, ali pojasnjujem sebi, ker nikoli ničesar ne razumem ali mislim, da so drugi neumni. Kaj češ…

NEXT

Torej prošnja: zanima me vaše mnenje. Če vam je všeč, kaj vas je pritegnilo? Kaj vam ni bilo všeč? Nobeno mnenje ni napačno. Se šele učim pisat bloge in ugotavljam, kako to gre, zato bi mi prišlo prav vaše mnenje ali nasvet za naprej.

Hvala, da si prebral/-a in da nisi zaspal/-a! <3

Haha, se rima, ker brez rim v mojem življenju nič ne štima :)

Čau mjau (si lahko izmislim še bolj neumen pozdrav? Dvomim… :/)