Eni se me mby spomnita, ali pa ne heh... Realno sploh ne vem kako naj začnem...

Včasih sem bila zelo aktivna in vesela, sedaj pa sem čisto druga različica sebe, različica, ki je sploh ne poznam. Koliko želim biti na PIL je ne normalno, vendar se ne morem prisiliti, da bi bila... Odkar je oma umrla, ne najdem več toliko veselja v sebi, nato sem skoraj ostala brez prijateljev, ki sem jih zaupala, saj sem zgotovila, da se norčujeta iz mene in me izključujeta, na srečo sem jih spet našla... Odkar se je toliko stvari zgodilo, jokam, jokam in jokam. Veliko jokam, a sploh ne vem zakaj. Sprašujem se zakaj in zakaj, a ne pridem do odgovora. Včasih imam razlog, vendar včasih pa tudi ne. Zdi se mi kot, da me starši sploh ne razumejo več 80% časa, če prav so najboljši, ki bi si jih lahko želela in jih imam zelo rada... Ne upam jim povedati 1/2 stvari, ki me težijo, ne upam jokati pred njimi, še najboljšima prijateljicama ne upam vsega povedati, saj če prav jima popolnoma zaupam, me je strah, da ne bi hoteli biti z napol depresivno osebo. Včasih se počutim, kot da ne zmorem več, pa čeprav imam super življenje, streho nad glavo, hrano na mizi, pitno vodo, družino, je težko. Imam veliko stresa nad šolo, trudim se in me je strah, da bom dobila nižjo oceno od 4. Veliko krat mi je slabo ali me glava boli, pa če tudi me prej ni nikoli, začela sem manj jesti, čeprav sem že presuha... Ne morem se prisiliti jesti, ker bi mi bilo slabo, veliko krat se ne morem prisiliti biti vesela, biti nasmejana, ker je težko, imela sem že panični napad, ampak ne zaupam povedati nobenemu razen prijateljicam. Ne vem kaj naj? Ne režem se, ampak ne čutim sreče, ki sem jo čutila včasih.

Težko mi je, a vem da nisem edina...

Lp. Pika:confused: