OLIVIA:

S solznimi očmi sem ga opazovala kako odhaja. Pri srcu me je kar stiskalo. Nisem vedela kaj naj naredim. Nisem ga morala kar pustiti da oddide in me zapusti. Vse bolj se je bližal k svojemu avtu brez da bi se vmes ozrl proti meni. Obnašal se je kakor da v tistem trenutku ne obstajam. Kot, da mu nisem še par minut nazaj pomenila več kot karkoli na svetu. Tako rada bi zaklicala njegovo ime ampak mi cmok v grlu žal tega ne dopusti. Prav nemogoče je. Solze mi lijejo po licih on pa še vedno brez kančka strahu ali žalosti odhaja. Res ne vem, če je to še vedno ista oseba. Oseba kateri je bilo vedno mar zame in me je ljubila bolj kot kdorkoli. Nikakor si ni podoben. Kaj se dogaja.

KRIS:

Tega kar mi je storila se ne da kar tako odpustiti. Kako je lahko storila kaj takega. Mislil sem, da me ljubi, da ji pomenim celo bogastvo in še več. Ampak sem se očitno motil. Mislil sem da ji lahko zaupam. Ampak vem da med nama nikoli ne bo nič. Ne bom ji še enkrat nasedel in se ujel v njeno past. Pogledal sem jo in se odpravil proti avtu. Nisem se oziral k njej saj sem vedel da, če se bom se ne bom mogel upreti njeni lepoti. Tako da sem se kot da med nama nikoli bilo nič odpravil k avtu, vstopil in obrnil ključ.

PRED 1 MESECEM......

OLIVIA:

Spet nova šola in še eno slabo leto mojega patetičnega življenja. Že vem kako se bo to odvilo. Spet bom zašla v dlabo družbo in s tem v velike težave kot vsako leto poprej. Starši računajo name, da mi bo letos uspelo, a jaz že čutim da to leto ne bo nič boljše.