18. Poglavje: https://www.pil.si/pisalnica/objava/a-lost-vampire-18-poglavje
19. Poglavje: https://www.pil.si/pisalnica/objava/a-lost-vampire
20. Poglavje: https://www.pil.si/pisalnica/objava/a-lost-vampire-1
21. Poglavje: https://www.pil.si/pisalnica/objava/a-lost-vampire-2
22. Poglavje: http://www.pil.si/pisalnica/objava/a-lost-vampire-22-poglavje


23.Poglavje: SPET NA AKADEMIJI

~ROSE~

Zbudim se v znanem prostoru. Pogledam na levo nato še na desno. Opazim svoje stvari. Okvirjeno sliko mene in Lie. Torej… Kje je Lia? Vstanem se in se sprehodim po sobi da bi se razgledala kje je Lia. Bili sva cimri in tudi najboljši prijateljici! Tako sem jo pogrešala! Bila sem sebična ker se nisem vrnila nazaj na akademijo. A me je Nathan prepričal da grem… Nathan!!! Spomnim se da smo se utaborili in oni so se odpravili spat jaz pa sem odšla na lov. Usedem se na rob postelje… Vsega se spominjam. Le spomin se ustavi tam kjer so me uspavali!
Vrata se odprejo in v sobo stopi ravnateljica! »Kaj se pa greste gospodična Hatway?! Mar mislite da boste s pobegom kaj dosegli? Ne veste pravil?! Vsi so vas iskali! Za tem je izginil še gospodič Billy! Govorice so da vas je odšel iskati! Kaj ste razmišljali?! Skoraj sem bila izgnana iz vampirskega sveta! To vas bo stalo gospodična! Dobili boste primerno kazen! Za zdaj še razmišljam kaj… A samo da vas opozorim… Ne bom gledala skozi prste! Zaslužili si boste takšno kazen kot si jo zaslužite! Ponavljali boste razred! Od mene dobite vzgojni ukrep! Imate srečo da niste izgnani iz akademije!«
»Kaj?!« Opazim da stojim na nogah… Sploh se ne spomnim kdaj sem se vstala… A zdaj ni čas za takšno razmišljanje… »Ravnateljica… Nisem zbežala! Ugrabili so me…«
»Apapapapap! Našli so vas v gozdu in blizu je bilo postavljeno par šotorov… Kaj to pomeni?!« Začutim da se v meni nabira adrenalin! Res..! Nisem!« Zavije z očmi in odkoraka do vrat… »Upam da se zavedate kaj se storili…« Zaloputne vrata in adrenalin popusti. Spomnim se na Liin napoj! Takoj stečem k omari in jo odprem. Zagledam lonec, ki še je poln napoja, ki sem ga varila za Lio… Upam da bo deloval. Koliko časa me sploh ni bilo?
Čakam na Lio… Napoj, ki se je zvaril sem shranila v stekleničko. Nekaj pa še ga je v loncu… Čakam že 2 uri in še nikogar ni v sobi. Po vsej verjetnosti bo tako ostalo… Kako bo sploh zame sedaj potekala šola? Na nek način sem šolanje obesila na klin čeprav nisem želela… Jezna sem sama nase da sem sploh kdaj ubogala Nathana! Ura je že 9 zvečer. Že cel dan sedim v tej sobi. Stopim do Liine postelje in opazim pisma. Vsako preberem počasi in previdno.

1. Draga Lia!

Vse moje življenje si mi bila ob strani! Vse si mi bila! Si lepa, najboljša, veliko veš… A to se je spremenilo! Odločila sem se oditi samo zaradi tebe, ki so tako sebična in tako nesramna ne morem verjet da v vseh teh letih nisem tega opazila! Nikoli več te ne želim videti pred svojimi očmi! Prav gabiš se mi ko sploh pogledam najine slike! Zagotavljam ti da če te še kdaj vidim te ubijem!.........

Solze se nabirajo v mojih očeh! Ne zdržim več tega! Planem v jok! Kdo je to poslal Lii!? Kaj sem storila? Kdo je to storil? Nathan?! Ali je on poslal pismo na akademijo da bi se me Lia izogibala ali da bi se me Billy..? Verjetno so ji sporočili da sem se vrnila in ona je zbežala proč ali… Stopim v njene misli.
Zunaj je… V gozdu… V rokah drži nož… Govori si da se ne sme vrniti v sobo… Govori si da če se ne bo ona ubila jo bom jaz! Razgledam si okolico skozi misli… Takoj vem kje je! Zato stečem skozi vrata sobe in se zakadim ven. Za seboj slišim krike, ki se približujejo! Še hitreje stečem. Tokrat gre za Liino življenje! Če si kar koli naredi si ne bom nikoli oprostila! Klinc gleda te legende! Moja najboljša prijateljica je! Začutim polno adrenalina v meni… Iz mene se kadi. Čutim kako hitra postajam. Žival v meni želi kri in meso! Govorim si da bo pri Lii dovolj krvi… Ne vem kaj mi je a na nek način želim morojsko kri!
Pritečem do Lie. Okoli mene so plameni. Kar tresem se od strahu. Lia me pogleda. Prepoznam strah v njenih očeh. Kar zvije se! Počasi se umika ko se ji približujem… »Lia! Ničesar ti nočem storiti!«
»Aja? Kaj pa j-je potem to?!« Pokaže listek in na njem piše: DANES ZVEČER SE PRIPRAVI! KONEC JE S TEBOJ MALA!
Zmigujem z glavo in ji skušam dopovedati da to ni moje maslo. Nož še kar drži v rokah. Moram ji ga vzeti! Stečem proti njej in ona se umakne. A nima dovolj moči zato pade po tleh in jaz ji vzamem nož. Pospravim ga v žep in ji podam roko. Začudeno me pogleda. A še vedno vidim strah v njenih očeh. Ne poda mi roke. Vstane se in steče proti učiteljem, ki so mi sledili. »Skuša me ubiti! Pomagajte!« Začne jokati in učitelji me primejo za roke. Čisto se jim prepustim. Ne vem kaj lahko še storim tukaj?

Sedim v sobi. Sama… Prestavili so me v sobo, ki zgleda kakor zapor… Kar ne morem in ne morem dojeti kaj se je zgodilo! Še vedno mi solze drsijo po licih. Zmedena sem! Kdo le bi pošiljal takšne stvari Lii?! Ura je že 12:00 in jaz ne morem zatisniti očesa! V glavi me vse boli! Slabo mi je, nekakšna omotica me objema. Na bruhanje mi gre. Ne vem zakaj? Ne zdržim več! Omotica je premočna! Začnem bruhati pred očmi se mi temni! Silim se da ne bi kričala… A ne zdržim več! Začnem kričati stiska me v prsih! Kakor bi me kdo mučil! Vse me boli solze drsijo po mojih licih močneje! Valjam se po tleh! Ne zdržim več! Še bolj kričim! Oziroma že vreščim! Nekaj tako mučnega še nisem v življenju doživela pa še kar ne izgine! Priteče varnostnik odpre celico in me pogleda. Še kar naprej se zvijam od bolečine v glavi. Še kar bruham in kričim! Izgubim zavest! Prevelik pritisk…
Zbudim se na pobruhanih tleh. Niso jih očistili! Omotica še kar ni popustila… No… Rahlo boljše je! Varnostnik stopi k meni in me udari! »Kaj ti pa je? Misliš da če boš kričala in se delala da ti je slabo kaj dosegla! Takoj se pripravi na šolo! Da te ne vidim več! K vragu pojdi!!« Pljune na moje čevlje in odkoraka iz celice. Dol mi visi! Preoblečem se in pripravim na šolo! Z make-upom se ne ubadam več že od kar smo našli Kyla! Zakaj je ravno moje življenje takšno? Stopim k vratom celice in mahnem po njih! Ničesar ne čutim! Vseeno mi je za vso bolečino! Varnostnik odpre in me strogo opazuje ko stopam ven. Pljunila bi ga a ga ne bom ker se mi gabi! Ko pridem ven komaj opazim da sem v psihiatričnem oddelku naše šole! Tudi za to mi dol visi! Odkorakam do šole in zabrišem torbo v učilnici ko stopim vanjo! Vsi umolknejo ko me opazijo! Na sebi imam črn pulover s kapuco, raztrgane kavboljke in Nike črne čevlje. Vseeno mi je če je moj pulover prevelik. Vsi me samo molče opazujejo in počasi in tiho sedejo na svoja mesta, ki niso v bližini mene. Med sabo se pogovarjajo in vsi pogledi vodijo do mene. Vem da se pogovarjajo o meni! Klinc jih gleda!
Včasih sem bila najbolj popularno dekle na šoli vsi so hodili k meni in se pogovarjali! Sedaj sem za njih… Lahko bi rekli nič ali raztava v muzeju, ki nič ne pomeni! To bo to!


Hejla! Spet sem jaz hah! Upam da vam bo ta del všeč! Sedaj bom bolj pogosto objavljala poglavja ker imam nove ideje in že pokam od navdušenja kaj bom zapisala v novem delu! Ostanite zdravi!
Lp, Bad girl!