Prvi sneg to leto. Bele, mehke snežinke so se počasi spuščale proti tlom in se tam stopile. Samo tega se mi je še manjkalo. Na dan pobega bom morala zmrzovati. Ampak... Saj to ni najhujše, kar sem preživela to leto. Od grozne morije, da moje družine ni več do tega, da moram zdaj stanovati v domu brez staršev. Grenko sem se nasmehnila. Je eno leto mlajša Anne sploh pomislila, da bi se ji kdaj lahko to zgodilo? Ne, nikakor. Edino, kar jo je glodalo je bila domača na(d)loga in spori z prijateljicami. Oh, kje so že tisti lepi časi? Hitro sem je predramila iz misli ter se razgledala po okolici. Tukaj naj bi po podatkih policije prebival morilec. Sem res tako nora, da sem prišla sem? Ah, mogoče pa res. Razmršila sem si svoje ognjeno rdeče lase ter s svojimi sinje modrimi očmi preučila vse hiše v tej ulici. Ena je bila bolj zamorjena od druge. Ura je bila polnoč torej bi bilo nespodobno, da bi ob tako pozni uri vsem zvonila. Sprehodila sem se do najbolj strašne ter pogledala skozi okno. Nič. Samo tema in odsev ulične luči v steklu. Okno je bilo rahlo priprto. Čeprav sem se cela tresla od strahu (in mraza) sem stisnila zobe ter odprla okno. No zdaj pa samo še skok in...
"Anne? Kaj počneš?"
Takoj sem prepoznala glas. Moj fant... Patrik. Stisnila sem ustnice ter ga negotovo pogledala.
"Si nameravala... V hišo?"
Je jezno vprašal.
"Ne vem no... Samo pogledat sem prišla."
"Aha... No potem pa greva nazaj v..."
"Ne! Ne grem več v tisti neumen dom!"
"No prav... Pridi!"
"Kaj?"
Sem zmedeno vprašala.
"Nekaj sem odkrill glede tvoje družine."
Je zamrmral ter mi pomagal zlesti iz okenske police.
"Kaj?!"
Sem presenečen vzkliknila. A bila sem preglasna kajti vrata hiše so se odprla.

______________________________________________________

aha no ne vem povejte svoje mnenje in al nj nadaljujem

Vaša M.