Hej. Tukaj je prvi del Aninega skrivnostnega potovanja.
.........
"Ana zbudi se." je zaklicala mama iz spodnjega dela stopnišča. V postelji 11 letne punce se je nekaj premaknilo. Jasno, to je Ana! (Ana je običajna punca, ki svoje življenje opisuje kot sam dolgčas. No, mogoče bi bila bolj srečna, če bi njen brat (star je 9 let) nehal biti otročji in se končno obnašal malo bolj starosti primerno. )
Hitro je skočila iz svoje majhne postelje in stekla v kopalnico. Njen nos je že vohal vonj palačink, ki jih je cvrl ati. Spet ji je na tla padla zobna pasta in, da ne bi kdo v nepričakovanem trenutku vstopil je zaklicala:
" Na stranišču sem. Ne vstopajte!"
Iz jedilnice so se zaslišali smejoči zvoki. Ana se je začudila. Nikoli se ni njena družina smejala zaradi tega. Vseeno je hitro pobrisala pasto, si umila zobe in oddrsala v spalnico po oblačila ter se tam preoblekla. Nato je pa le zavila v jedilnico. In ta prizor jo je pretresel. Na njenem stolu je sedela sestrična Maruša in se ji smejala. Ampak to ni bil vesel, prijazen smeh ampak vražji smeh. Mama in oče na srečo tega nista opazila.(Ana je sovražila svojo sestrično. Ves čas ji je sledila (tako kot Mark ampak ob takih stvareh je on raje pri babici) in nikoli ne ni spustila izpred oči.)
"Maruša. Kako.... lepo... te je videti?" nato se je obrnila k mami in očku, ki sta se izmikala pogledom svoje najstarejše. "Nista mi povedala." "Veš... no, hotela sva, da je presenešenje." je začela mami.
"Mi smo družina, ki si vse povemo! Zaradi vaju sem ob lep čudovit dan, ki bi ga lahko preživela z Moly in Nikom! Zdaj pa mi ga je ona pokvarila! In vidva!" je zakričala in stekla po stopnicah. Vrgla se je na posteljo, ki je zaškripala. V očeh so se ji nabirale solze. Hitro si jih je obrisala.
......
Upam, da je ok.
Lep pozdrav, MagicBlue