»Da gospa, zanima me, kako nastanejo strigoji.«
»Zakaj te to zanima?« me je vprašala profesorica.
»Ker se mi zdi logično, da moramo to vedeti, glede na to, da se borimo proti njim.«
»Prav imaš Leroyeva, povedala vam bom.« Odkašljala se je in začela. »Torej, strigoji so najmračnejša in najbolj zlobna vampirska bitja, navadno so zelo visoki in imajo nenaravno bledo polt. Prepoznamo jih tudi po dolgih podočnikih, ki jih imajo tudi moroji, vendar tej z njimi navadno ne ubijajo. Stigoji so tudi izredno močni in napadalni, več let kot so v telesu strigoja bolj močni so. Kar se pa tiče tega kako nastanejo.. Obstajata dva načina, en je, da strigoj iz žrtve izsesa kri in jo nato nahrani z njeno lastno krvjo, drugi pa, da se prostovoljno spremeniš.«
Zledenela mi je kri, z grozo sem poslušala učiteljičino razlago in upala, da Julya ni naredila tistega drugega, čeprav je bilo že prvo grozljivo. Sestra je bila do mene vedno tako prijazna in dobra, nikoli si nisem mislila, da bo postala takšna pošast.
Do konca pouka sem premišljevala o vsem, kar sem izvedela danes. S Sofio sva preskočili kosilo in se takoj napotili v sobo. Na enem od naslanjačev, je obkrožena z venčkom prijateljic sedela Ana. Ko sem prišla v prostor so me vse grdo pogledale, Ana pa je maščevalno zrla vame. Nos so ji v ambulanti dobro pokrpali, a je bil še vedno pod malce čudnim kotom. Hladno sem odkorakala mimo njih, ne da bi se ozrla.
Ulegla sem se na posteljo in se zazrla v strop. Vse je bilo tako nenormalno, zadnji dnevi so me začeli dolgočasiti, morala bom poiskati Julyo in to čim prej. Raziskati moram vse v zvezi s Strigoji, o njih se v bistvu precej malo govori, so naši smrtni sovražniki. V tem svetu ne maramo ničesar vampirskega.
Do večera nismo počeli nič zanimivega, bilo je večinoma dolgočasno in neumno, samo posedanje. Ko sem ležala v postelji sem imela slab občutek, nekaj je bilo narobe, zelo narobe. Dolgo nisem mogla zaspati, potem pa sem le.

Zdelo se mi je, da sta minili komaj dve minutki od kar sem se ulegla v posteljo. Zaspano sem si pomela oči, okoli mene je bilo veliko zmede in hrupa. Sofia je sedela na postelji poleg mene, obraz je imela zakopan v dlani in tiho je ihtela. Usedla sem se tudi jaz in jo objela okoli ramen.
»Kaj se dogaja tukaj?« sem nežno rekla.
Sofia je še huje zaihtela: »M…moja sestrična. Našli so jo m…mrtvo, nekdo ji je prerezal vrat.«
Močneje sem jo objela, nisem mogla verjeti kako je lahko Julya tako zlobna! Niti dvomila nisem, da je to njeno maslo.
Vstala sem. »Kje se je zgodilo?«
»Na hodniku, ki vodi do fantovskega kampusa, verjetno je šla k Ethanu, njenemu fantu.«
»Ponoči?« sem nejeverno vprašala.
»Večkrat se je takole potepala, vilinka je bila, zato je nikoli niso ulovili.«
Prikimala sem in vstala, kar v pižami sem stekla skozi šolo. Na nesrečnem hodniku je bilo veliko ljudi, prebila sem se do središča. Tam je ležalo truplo, bilo je pokrito z belo odejo, samo strmela sem vanj, ni bilo solz, ni bilo bolečine, samo tiho in željno maščevanje.

Morala sem ven, na zrak, zadihati, ni bilo vprašanje kam. Vedno en in edini češnjev park. Napotila sem se proti običajnemu drevescu. Tam me je že nekdo čakal.
»Vedel sem, da boš prišla.« je rekel Keith.
»Saj me sploh ne poznaš!«
»Veliko bolj te poznam kot si misliš, veliko časa sva preživela skupaj.« nasmehnil se mi je.
»Kar nekaj časa že, ampak veliko? To še ne.« sem mu vrnila nasmeh. »Drugače pa,…zakaj se sploh družiš z mano? Nič posebnega nisem, da bi si zaslužila pozornost sina njenega visočanstva.«
»Nič posebnega da nisi? Ne veš kako se motiš princeska. Čudovita si. Pametna, lepa,..« očarano je zrl vame. Bila sva si tako blizu, preblizu. Odmaknila sem pogled.
»Je kaj narobe?« je vprašal in me lahno prijel za roko. Ob dotiku me je streslo.
»Mi…midva sva tukaj in nič ne narediva, tam pa je nekdo umrl..« glas se mi je zlomil.
»Princeska, če potrebuješ mojo pomoč sem ti vedno na voljo.« močneje mi je stisnil roko.
»Hvala ti, mislim, da jo bom res potrebovala, ampak ne še zdaj, najprej mi daj nekaj časa.« nasmehnila sem se in ga še jaz prijela za dlan.