Potrebovala sem nekaj trenutkov, da sem ugotovila kje sem. Ležala sem v ogromni postelji, ki je stala v razkošni sobi. Skozi veliko okno je sijala sončna svetloba, na majhni terasici je veter preganjal odpadle liste in naznanjal bližajočo se jesen. Zazehala sem in vstala, počutila sem se mnogo bolje kot prej. Odprla sem vrata na teraso in zadihala čudovit zrak. Za trenutek sem pozabila na dogodke pretekle noči. Ogledovala sem si vrtnice, ki so rasle ob majhni ograjici beli kot sneg, bile so rdeče kot kri, ne črne kot ebenovina. Sneguljčica. Na mojo škodo življenje ni pravljica, vse se na žalost ne konča dobro, zato moramo izkoristiti lepe trenutke in vsrkati vsak spomin nanje. In na osebe, ki nam jih pričarajo.
»Dobro jutro princeska, bi raje jedla zunaj ali notri?« obrnila sem se in zagledala Keitha s pladnjem na katerem je bil kup rogljičkov.
»Zunaj.« sem kratko odgovorila.
Pladenj je odložil na majhno mizico in sedel na stolček. Sedla sem tudi jaz in se začela basati s čokoladnim rogljičkom. Moja najljubša jed.
»Tole je odlično, s hrano si zadel v polno.« sem rekla in si nevljudno oblizovala čokolado s prstov.
»Rogljički so pač popoln zajtrk, z njimi ne moreš zgrešiti.« je odgovoril in mi namenil enega svojih čudovitih nasmeškov.
»Popolnoma prav imaš, še kdaj bom prišla k tebi na zajtrk. Po navadi moram jesti suhe toaste, ki imajo okus po žagovini, tole pa je kot bi zdaj jedla v najprestižnejši pariški pekarni.« sem zadovoljno odgovorila.
»Ti pa res še nisi bila v Parizu, tole ni nič v primerjavi z njihovimi rogljički.« me je navihano pokaral.
Nasmehnila sem se: »Hvala ker si me tako prijazno sprejel včeraj, pestra noč. Se dobiva jutri v češnjevem parku? Zdaj moram pa res iti, danes imam pouk in še dodatni pouk čarovnije z ognjem. Se vidiva!« sem mu rekla in vstala.
»Seveda se vidiva, lepo se imej in ne pozabi, če boš rabila pomoč sem tukaj. Aja pa še… hotel sem reči, da si lepo zdelala Ano.« obraz mu je spreletel hudomušen nasmešek.
Zavila sem z očmi in narejeno razočarano odkimala z glavo ter odšla.

Dan je minil brez kakršnih koli posebnosti, punce so se me izogibale, vendar me to sploh ni motilo. Bila sem sama in trenutno sem potrebovala samo to. Nihče ni omenjal tega, da me zjutraj ni bilo, za njih nisem bila več pomembna, bila sem tista, ki je predstavljala grozo in strah. Komaj sem čakala dodatno uro o uporabi ognja in novega učitelja, ki me bo poučeval.

Pritekla sem v telovadnico, zamujala sem, zadihano sem se usedla na kozo. Luči v telovadnici so bile zaprte, čudilo me je, ker tega nisem prej ugotovila. Ozrla sem se na okoli in prižgala plamen. Močna roka me je prijela za usta. Nisem omahovala in poslala ogenj v napadalca. Na žalost nisem zadela in skrivnostnež mi je v trenutku nepozornosti roke zvil na hrbet. Nisem se dala, poskusila sem se boriti, a prijem ni niti malo popustil. Z jekleno močjo me je prikoval ob tla, čutila sem njegovo sapo na svoji koži. Končno je prijem popustil in lahko sem se dvignila na noge.
»Če se želiš boriti z ognjem, se moraš naučiti boriti tudi s telesom.« je rekel glas napadalca.
»Prižgala sem plamen v svoji roki in ga dvignila pred napadalčev obraz. Od presenečenja sem izbuljila oči, pred mano je stal eden največjih borcev iz kraljičine vojske.
»Kaan?« sem vprašujoče siknila.
»Točno tako!« je rekel in njegove modre oči so se zazrle v moje črne v katerih je prasketal ogenj.
Bil je precej višji od mene. Temni lasje so bili razmršeni, končali so se z ognjenimi konicami. Njegova polt je bila za razliko od moje smetanaste lepo zagorela. Lice mu je krasila srebrna tetovaža, kakršno je imela tudi Tisa.
Da je močan sem izkusila na lastni koži, pa tudi pogled je izdajal pogum, kakršnega nisem videla še pri nikomer drugemu. Bil je Keithovih let, le da je šolanje že končal. Raje se je pridružil kraljičini vojski, kot študiral.
O njem so govorila vsa mlada dekleta, očarano so premišljevala o njegovih pogumnih dejanjih in rokah, ki so na bojiščih neusmiljeno pobijale sovražnike. Sploh nisem želela razmišljati, kako se bodo odzvale, ko bodo slišale, da bo moj novi učitelj.
Mene Kaan sploh ni zanimal, bil je pač eden najboljših in najbolj čednih borcev, ki so delali za kraljico. Ni me zanimal, nisem sanjarila o njem, zame ni bil popolnoma nič. Nič. In potem je kar naenkrat vstopil v moje življenje. Vedela sem, da bo porušil še najmanjše ostanke prijateljstva z ostalimi dekleti.