*b*Vivian*b*
Tema, nato pa luč. Prihaja vedno bližje. Krogla svetlobe v kateri se podijo zlate niti. Tako blizu, da bi jo lahko držala v rokah. Pogled v njene globine me prevzame. Znotraj se podijo bitja z ognjenimi krili, ki jih še nisem videla. Čudovita so, njihova lepota je nezemeljska. Strmim vanje, potem jih zamenjajo zmaji in lepa svetla dekleta, ki imajo zelene lase in lepe cvetlične obleke. Zamenjajo jih morske nimfe in ljudje z ribjimi repi. Potem se pojavijo himere s svojo pol človeško pol živalsko podobo. Zdaj so tukaj vilinci z našpičenimi ušeski, čarovniki, elementarni in drugi čari, kakršni živijo v našem svetu… Krogla se nenadoma ovije v črnino, zlate niti ugasnejo, svetlobo zamenja tema v kateri je viden obris rdečih oči in dolgih podočnikov. Strigoj v krogli si obriše kri, ki se mu cedi iz brade in se zakrohota, njegov smeh odmeva, odmeva, odmeva… Nenadoma krogla poči, vsa bitja, ki so bila v njej se razporedijo okoli mene, sobo zopet obsije svetloba. Vsi prihajajo k meni in mi k nogam dajejo darove. Gledajo me s spoštljivimi in občudujočimi pogledi. Spet se pojavi tema, tokrat na njihovih obrazih, vsi postajajo prestrašeni, odmikajo se od mene in kričijo. Zdaj ugotovim, da črna barva prihaja od mene, širi se in jih zajema, pogublja jih v strahotnih krikih…
Sunkovito se vzravnam v postelji, zaradi česar mi zazvoni v glavi. Pogledam svoje roke, še vedno so blede in tanke. Črnina je izginila, svet je še vedno tukaj. Na mojo srečo. Kaj je bilo to? Sanje? Ne vem. Globoko vdihnem in dvignem pogled od rok, v sobi nisem sama…

*b*Nekje*b*
Čarovnica, varovanka prerokbe, čara vizij in usode. Sunek tako močne vizije je začutila preden se ga je zavedela. Dan je prišel, vizija se je pokazala, odprla je svoja krila in razkrila svoje bistvo. Bistvo, ki se bo uresničilo, ki se uresničuje. Čarovnica se je presedla, že leta je čuvala prerokbe, vizije in usode. Tudi sama jih je imela, imela je dar, to je bila njena magija. Dekle je imelo drugačno magijo, drugačno poslanstvo, drugačno usodo…

*b*Na akademiji*b*
Fant iz drugega letnika odsune vrata knjižnice. Odpravi se med police in in iz njih jemlje knjige. Odkašlja se, da bi prekinil mučno tišino. Skomigne z rameni, najbrž je morala knjižničarka kam oditi in je pustila odklenjeno. Vendar ni bilo tako. To spoznanje ga je doletelo šele, ko se je za las zgrešil lužo krvi, ki se je širila od njenega trupla. Groza ga je popolnoma ohromila, šele čez nekaj trenutkov se je zbudil iz zamaknjenosti in zagnal preplah.
Varnostniki so se zaman trudili pomiriti učence. Število ubojev na šoli je zraslo do te skrajnosti, da so nekateri starši zahtevali, da se morajo otroci vrniti. Vodstvo je burno iskalo rešitev. Nihče ni opazil, da sta dve gojenki manjkali. Do tega spoznanja se je dokopal šele Keith, ko ni nikjer našel Vivian. Njenega trupla ni bilo, zato so sprožili preiskavo za pogrešano princeso. Napadalec za seboj ni pustil drugega kot truplo… in razbito peščeno uro. Pesek je bil razsut po celem zaprtem delu knjižnice. Čas se je ustavil.