*b*Vivian*b*
Tema kakor črnilo teče iz mojih rok in se širi med magičnimi bitji. Vedno več in več je je, prostor polni z obupom, strahom in grozo. Vilinci, driade, najade, vile, čarovniki, himere, magi… vsi se utapljajo v zadušljivi temini. Pojavijo se duhovi, ki jim po licih tečejo krvave solze in me z visokimi kriki prosijo naj jim pomagam. Obletavajo me s svojimi hladnimi telesi, ob vsakem dotiku me strese. Ko končno odnehajo sem odeta v ogrinjalo stkano iz srebrnih niti, ki obdajajo njihova telesa. Znova dvignem glavo, tema je odšla, nastopila je praznina. Praznina, ki je hujša od vsega do zdaj. Na licu začutim gosto tekočino, z roko sežem, da bi jo obrisala. Moji prsti so rdeči od krvi, ki mi teče iz oči. Kričim in se ne ustavim…

Pod menoj je bil mehek mah, nad mano pa krošnje visokih dreves. Z roko sem segla k licu, nobene krvi. Stresla sem z glavo, da bi se znebila grozljivih misli a nič ne pomaga. Nikoli ne. Že odkar sem pobegnila iz akademije se pojavljajo te sanje. Samo sanje so, samo sanje… Vstala sem, danes me čaka dolga pot. Že kakšnih sedem dni sem zunaj zidov akademije. Vem, da so me prijatelji iskali, in da se je Tisi najbrž strgalo, ko je prebrala sporočilo. Ampak morala sem oditi. Nihče ne ve, da sem že zdavnaj zapustila Francoske gozdove. Nikoli me ne bodo našli in jaz ne bom nikoli našla njih. Izgubila se bom v tem neverjetnem svetu pošasti. Svet se počasi celi po apokalipsi. Mnogo mest je že izginilo, magija dela s polno paro, da bi vrnila svet kakršnega so poznali pred milijoni let nazaj. Narava je zdaj tako lepa, jesensko listje v vseh mogočih barvah in jate ptic, ki se pripravljajo za odhod na jug. Sploh se nisem zavedala kako lep je lahko svet brez ljudi.

*b*Sofia*b*
Že en teden je ni, ne morem verjeti. Res nas je zapustila. Od trenutka, ko sem lahko prišla iz mojega doma jo iščem. Želela sem oditi iz akademije, ampak so me dobili in sem na pogojni, juhuhu. Delam kar pač lahko za zidovi akademije. Tisa je dobila živčni zlom zaradi njenega pobega in je že cel teden na pomirjevalih, Keith pa ni prišel iz svoje sobe že od tiste noči, sumim, da se je marsikaj zgodilo. Kakorkoli očitno sem edina, ki poskuša kaj narediti, brez uspeha sicer, dokler si Tisa ne opomore. Keitha bom morala spraviti v pogon če želi še kdaj videti svojo punco živo. Skupaj nam bo upam da uspelo. Vse bom naredila, da jo rešim. Vse.

*b*Vivian*b*
Danes si moram najti naključno žrtev za moj obrok. Nazadnje sem jedla pred tremi dnevi in sem sestradana. Moja prejšnja izbira je bila mlada gozdna nimfa, ki mi je po naključju prekrižala pot, kar dobro sem jo obdelala s prisilo. Uh ni bila ne vem kako dobra, ampak bila je hrana. Tudi zdaj rabim hrano. Nujno.
Večinoma niti nisem vedela kje se nahajamo, razen če sem srečala kakšno naključno magično bitje, ki mi je povedalo. Tavam sem in tja po deželi brez pravega cilja in se trudim preživeti. Zelo zabavno. Garantiram.
Skozi gozd sem prilezla na veliko polje ajde in zakorakala čez. Za hrano zdaj res ni bil pravi čas, po rjavi razkopani zemlji je tu pa tam ležala kakšna bilka. Narava se pripravlja na zimo.
»Zakaj ne bi šla raje okoli mojega polja?« je vprašal mil glasek. Obrnila sem se, tam je bila drobna vilinka s pšeničnimi laski, sivimi očmi in bežkasto kožo. Nos je imela privihan in pegast.
»Oh, seveda. Oprosti.« sem rekla in začela hoditi proti njej. Nehote sem si obliznila podočnike, zame je vilinka pomenila kri, moj vir življenja. Stopila sem bližje, da sem jo lahko gledala v oči, potem pa odprla usta.
»Hej, hej, hej! Previdno s temi zobki!« je vzkliknila.
»Saj ne bo bolelo, prav prijetno je.« skušala sem navezati očesni stik in uporabiti prisilo, a se je vztrajno izmikala.
»Če si lačna pojdi z mano, zagotovo se boš super ujela z Roxanno, lahko ti posodi svojega hranitelja.« je čebljala in vztrajno buljila v logo akademije na mojem puloverju.
»Hranitelja?« sem vprašala, ta beseda je odvrnila moje misli od vlinskega obroka.
»Jap, točno to. Če mene vprašaš je hranjenje ogabno, ampak to vi moroji pač potrebujete.«
»Čakaj, kako to, da tako mirno govoriš o tem? Se nas ne bojiš?«
»Oh, moja najboljša prijateljica je morojka, seveda se vas ne bojim. Pridi zdaj z mano, predstavila vaju bom in ti dala saj veš…piti.« je rekla in se napotila v gozd.