*b*Vivian*b*
»A misliš, da je plemkinja?«
»Najbrž, takih oči nimajo navadni moroji.«
Zatrepetala sem s trepalnicami in previdno odprla oči. Nad mano sta se sklanjali dve lepi dekleti, obe sta imeli temno rjave lase, bili sta srednje visoki in z lepo atletsko postavo. Ko sta opazili, da sem zbujena sta utihnili, ena mi je ponudila kozarec vode, ki sem ga hvaležno sprejela.
»Ti je kaj bolje?« je vprašala ena od punc.
»Precej ja.« sem tiho odgovorila. Svojega telesa tako rekoč nisem čutila, okoli mene je bila nekakšna meglica, ki je ovirala moj spomin. Kolikor sem lahko razbrala sem ležala v postelji v ljubko opremljeni sobi.
»Kaj se je zgodilo?«
»Pst, najprej si dobro odpočij, potem pa bomo začeli z vprašanji.« je rekla druga in mi pomagala, da sem se ulegla.
Znova me je pogoltnil spanec.

Ko sem se naslednjič zbudila je bilo vse veliko jasneje. Spomnila sem se nesreče in pošastnega psa. Nisem pa imela pojma kako sem se znašla na varnem. Kot, da bi mi kdo bral misli so se vrata odprla in skoznje je pokukala starejša gospa z dobrodušnim obrazom.
»Oh, dobro jutro! Upam, da si bolje. Prišla sem ti zamenjat povoje.« namenila mi je dobrodušen nasmeh.
»Uh, no…Dobro jutro tudi vam.« sem pokimala. Ob tem mi je zazvonilo v glavi, zato sem jo položila nazaj na blazino.
»Ne skrbi, točno vem, da te zanima ogromno reči, za vse bo prišel čas.« očitno je moj pogled veliko izdajal.
»Si v dampirski skupnosti, našli smo te v tistem razsutem avtomobilu. Takoj smo te pripeljali sem in oskrbeli poškodbe.« je govorila medtem, ko je odvijala povoj na moji nogi.
»Dampirski skupnosti?«
»Ja, saj veš dampirji smo potomci človekov in morojev, lahko pa tudi morojev in dampirjev. Nekateri se izurijo za varuhe morojev, večinoma moški, nekateri pa živimo v svojih skupnostih in se posvetimo družini.« je razložila in do konca odvila povoj, rana pod njim je dobila oranžen odtenek.
»Aha.« je bilo vse kar sem lahko rekla.
»Uh, tale napol mrtva mrcina te je pa hudo zdelala.«
»Ampak saj se me sploh ni dotaknil, kako je to mogoče.« začudeno sem strmela v svoj gleženj.
»Oh, mrtvi psi ne delujejo takole, ko te enkrat ugrizne bo vedno, ko bo v bližini kakšna ta mrcina začela rana širiti bolečino in klicati psa k sebi.«
»Oh, ogabno.« sem se skremžila. »Kdo sta bili dekleti, ki sem ju zadnjič videla?« spreminjala sem temo.
»Karla in Ester, moji hčerki. Dobro se boš razumela z njimi, čudoviti sta.« okoli gležnja mi je povijala nov povoj.
»Ne, ne bom dolgo tukaj! Na pot moram, v Švico na akademijo!« sem se uprla.
»Na akademijo? Takšna niti pod razno ne moreš nikamor vsaj teden dni.«
»Čim prej moram nadaljevati potovanje, pomembno je!«
»Morda se lahko kaj dogovorimo. Si plemiške krvi?« vpraša in konča s povijanjem noge.
»Am, v bistvu se mi zdi, da sem res.« neprepričljivo odgovorim.
»Se ti zdi?«
»Ja, moja mama je bila plemkinja, moj oče tudi, vendar ga sploh ne poznam.«
»Jaz se ne spoznam na te plemiške zadeve, mogoče ti lahko pomaga kakšen moroj v naši vasi.« vzame nov povoj in se skloni k moji roki.
»Ali misliš, da bi me lahko oče spravil na akademijo?« vprašam.
»Ja mislim, da bi bilo to še najbolj varno.«

»Ester ljubica! Bi razkazala malce dekletu vas?« zakriči moja prijazna gostiteljica v zgornje nadstropje. Nisem ji povedala svojega imena. Še.
»Ja mama!« se v spremljavi topotanja nog po stopnicah oglasi dekliški glas. Ester je ljubka rjavolasa dampirka z obrazom polnim pegic. Leto ali dve je mlajša od mene.
Vstanem od mize in odšepam do vrat. Dovolili so mi, da po dveh dneh končno zapustim posteljo, čeprav še vedno nisem mogla veliko hoditi in me je zlomljena roka precej bolela. Sama sreča je bila kriva, da nisem staknila hujših poškodb.
»Pokazala ti bom glavni trg in trgovinico v kateri dela Karla, potem bova obiskali Zacka.« nasmejano poskoči na vrt.
»Kdo je zack?« vprašam.
»Moroj, ki se spozna na plemiške vezi, lahko ti pomaga.«
»Odlično, upam, da bo kaj pametnega povedal.«
»Jaz tudi, precej domišljav zna biti.«