»Gospodična Conta, čas je da se zbudite, čez pet minut bomo pristali.« eden od varuhov me je nežno zbudil, pretegnila sem se na sedežu.
»Mhm, hvala, ker ste sporočili.« segla sem po daljincu, da bi ugasnila televizijo, ki je zdaj predvajala nek resničnostni šov.
Po tej vožnji sem bila najbrž videti kot kakšen potepuški maček, zato sem si skušala vsaj za silo urediti lase. Ni najbolj pomagalo, a vsaj tako hudo ni bilo kot prej. Nisem ravno plemiško izgledala, moja oblačila se bila bolj za silo. Karlina majica mi je bila prekratka, hlače pa so bile malce scufane ob robovih.
Zavzdihnila sem, za zdaj bo, o prihodnosti mojih oblačil bom razmišljala pozneje.

Akademija zavzema veliko območje, prvo kar mi je na njem padlo v oči so tri ogromne stavbe v gotskem slogu. Obkrožajo jo zasneženi dvatisočaki in iglasti gozdovi. Tukaj je mraz veliko hujši, tesno sem se zavila v tanko jopico. Dva dampirska varuha sta me pospremila do drsnih vrat v drugi stavbi. Vse notri je zelo sodobno, kakor bi prišla v recepcijo hotela. Predprostor, foteljčki, dežurni učenec, ki zdolgočaseno sloni ob pultu. Na sredini prostora stoji urejena gospa srednjih let, ko vstopim v prostor se široko nasmehne in razkaže popolnoma bele podočnike. Temno rjavi lasje so speti v figi na vrhu glave, ustnice pa ima namazane s temno rdečo šminko.
»Gospodična Conta! Kako lepo, da si se odločila za našo akademijo! To nam bo prineslo veliko dobrih mnenj. No pa kakorkoli, jaz sem ravnateljica Margaret Blum. Zate gospa Blum ali ravnateljica Blum.« široko se je smehljala a njen obraz je dobil nekaj ostrih potez. »Seveda si verjetno utrujena od poti, pripravili smo ti sobo v morojskem delu kampusa. Even pospremi jo prosim.« eden od varuhov je pokimal in se odpravil za vogal avle, jaz pa sem mu sledila.

Moroji so se ravno začeli zbujati saj se je dan začel prevešati v noč. Kukali so izza vrat ali pa se presenečeno vstavili na hodniku, ko sem šla mimo. Spremljalo me je navdušeno šepetanje in od začudenja razprta usta. Očitno v tem svetu nisem bila preveč nepoznana.
Moja sobica je v tretjem nadstropju v prvi zgradbi. Ima prečudovit pogled na gore in jezero v bližini. Kampus sta dve stavbi povezani v eno, vmes je notranji vrt. V eni zgradbi živijo dampirji, v drug pa moroji. V morojskem delu imamo zatemnjena okna in sobe za hranitelje, drugače pa se ne razlikuje od dampirskega.
Sobice so lično narejene, udobna postelja, računalnik, mizica za delo in…cimra. Ko vstopim v sobo ravno zlaga zvezke v nahrbtnik. Dvigne pogled in ostrmi. Vrata za nama se nežno zaprejo, ostaneva sami. Pramene svetlo rjavih las si popravi za ušesa in vstane.
»Moje ime je Miray Voda.« se predstavi.
»Vivian Conta.« pokimam.
»Vem kdo si. Vsi te poznajo.«
»Sem opazila ja.«
»Legenda si v vampirskem svetu veš.«
»Aha.«

Kljub napornim dogodkom preteklih dni nisem mogla spati več kot dve uri. Namesto oddiha v sobi sem odtavala na hodnik. Kampus je bil prazen, vsi učenci so bili pri pouku. Skoraj vsi. Na notranjem vrtu je posedala skupina čednih morojev. Nečemu so se nadležno smejali in se glasno pogovarjali. Nameravala sem hladno stopiti mimo njih in se delati, da ne obstajajo a za to je bilo že prepozno. Nek mulc je zažvižgal in s komolcem sunil prijatelja ob sebi. Kmalu je cela skupina bedasto zrla proti meni, se režala, žvižgala in delala bedake iz sebe. Vendar se moje noge niso mogle premakniti, oči so bile prikovane na moroja Vranje črnih las in prav takšnih oči. Njegovo čelo se je nagubalo natanko tako kot moje, kadar se čemu čudim ali globoko razmišljam. Nemo sva zrla drug v drugega. Končno so se moje noge spomnile kako hoditi, sunkovito sem se obrnila in odvihrala nazaj proti sobi. Pred očmi mi je še vedno poplesovala podoba kot noč črnih oči…
__________________________________________________________________________________

Končno po osmih dnevih ufff... No kakorkoli, po novem bom zgodbo objavila vsak drugi dan od 17.00:wave: