Sobota je potekala lepo, imela sem nekaj pogovorov z vodstvom šole, dobila sem svoj urnik in no tudi precej manj lepih stvari. Luke, tako je ime srčkanemu morju, me je skoraj ves čas spremljal. Vest me je grozno pekla zaradi Keitha. Ampak nekako moram pozabiti nanj, najbrž še ne bova nikoli več videla, kaj šele bila kaj več… Kako zelo sem se motila.

Čim sem se zvalila v posteljo je bil tam.
»Vivian?« je tiho vprašal.
Tokrat so naju sanje odnesle v češnjev vrt, ki sem ga tako pogrešala. Tik pod najino drevo.
Nepremično sem stala komaj meter stran od njega. Roke so se mi tresle in na ustnicah sem imela še vedno okus po Luku.
»Si v redu?« je vprašal, ko sem nekaj trenutkov samo nepremično stala. Stopil je tako blizu, da sem čutila njegov sladki dah. Prijel me je za roko. Zatrepetala sem in jo iztrgala. Obraz mu je spreletela senca začudenja.
»Oprosti.« sem zašepetala čeprav to ni bilo dovolj.
»Poslušaj nisi ti kriva za to! Karkoli ti bo Julia rekla nas ne smeš it ti rešit! Nisi ti kriva!« je resno rekel in me potegnil v objem.
»Rešit?« se mi je končno povrnil dar govora. »Ali nisi na varnem, na akademiji!?«
»Čakaj, torej se tebi ne sanja…ampak kaj?!« zmedeno je nagnil glavo.
»Kaj se dogaja Keith?« pogledala sem globoko v njegove oči.
»Mi, no jaz, Tisa in Sofia smo pobegnili in te šli iskat. In Julia nas je našla in ulovila.«
»O prekleto.« ugriznila sem se v ustnico. »Prišla bom! Ali mogoče veš kje ste?«
»Niti pod razno ne smeš priti! Ne bi prenesel, da se ti kaj zgodi. Nekako se bomo že izmotali iz tega.«
»Ne bo šlo tako zlahka, poznam strigojem, nimate šans proti njim. Povej mi s kom se hranijo.«
»S Sofio je slabo, Tisa se drži, mene pa hranijo za na konec.«
Globoko sem zajela sapo: »Potrpite še malo, prosim! Poizkusi ugotoviti kje se nahajate. Jaz bom prepričala dampirske varuhe, da mi pomagajo.« preden sem dobro premislila mi je zletelo iz ust.
»Koga boš prepričala?«
»Dampirje.« tiho odgovorim saj mu ne morem lagati.
»Vivian! S kom se vendar družiš? Si v težavah? Kje si?« malo da ne vpil je, moje telo se je začelo tresti od grozljive napetosti. Enkrat za vselej sem morala prekiniti to.
»Keith nekaj ti moram povedati. In ne bo ti všeč…« še preden bi lahko povedala do konca se je svet okoli mene zavrtel, podobe parka so se zbrisale, začutila sem trda tla na katerih sem pristala. Vsega kar se je dogajalo naprej se ne spomnim dobro, nejasni obrisi ljudi, stvari in nenadni prebliski. »Sofia…biseri…naj uporabi biser…rešite se!« sem zamrmrala, ko sem spet zagledala Keitha. »Nujno!«
»Kaj se dogaja s tabo princeska? In kako veš za bisere?«
»Kakšne bisere?« sem zmedeno vprašala.
»Vivian, nekaj je narobe s tabo. Kaj se dogaja!«
»Keith, vampirka sem! To se dogaja! In ne moreva biti skupaj, jaz sem morojka in ti si mag. Ni šanse, da igrava Romeo in Julija igro, ubili naju bodo.«
Prebledel je, a me ni spustil iz objema. Morala sem oditi jaz. Sanje so se razblinile.