»Gospodična Conta, prosim takoj odložite količek.« trenerka se počasi približa jaz pa ubogljivo odložim orožje.
»Ali ne bi morali biti pri pouku zemljepisa?« namršči se.
»Rada bi sodelovala pri urah za urjenje za varuhe.« ignoriram vprašanje, ki mi ga je postavila.
»O tem se moraš dogovoriti z vodstvom, danes pa lahko ostaneš tukaj. Ampak se boš preizkusila še v čem drugem kot zabadanju lutk.« pomežikne in takoj vem, da sem naredila vtis.
Na koncu pristanem pri točki za vajo napada. Fant s svetlimi lasmi in nosom polnim prikupnih pegic me pozove na dvoboj. »Da vidimo ali si v tem tudi tako dobra kot v zažiganju.«
Nasmehnem se in urno odskočim ob njegovem napadu. Za las. Sukava se drug okoli drugega, nikoli ne napadem. Nato spet skoči, tokrat se ne izmaknem ampak se poženem nadenj. Moj napad ubrani s presenetljivo lahkoto, kot bi mignil ležim na tleh. Preden bi mi utegnil konico vadbenega količka položiti na izpostavljene prsi se zakotalim vstran in se potegnem na noge. Tokrat ne odlašam, zapodim se vanj, v mislih si predstavljam vampirja višjega od mene in močnejšega. Spomnim se na Julyo, prešinejo me spomini iz let, ko še ni bila strigojka, ampak le majhna nedolžna deklica. Na mestu se ustavim, čutim samo to, da sem grobo pristala na tleh, konica količka pa sloni nad mojim srcem.
»Si dobro? Kar ustavila si se, je kaj narobe?« zamežikam, nad mano je ljubek svetlolasec.
»Ne, samo…«
»Kaj je to?« me prekine in dvigne mojo brado, ter pomete lase z mojega vratu. Nato odskoči.
»Kaj?« dvignem se na komolce in zmedeno gledam naokoli. Vsi strmijo v modrice na mojem vratu.
»Krvna vlačuga.«
»Cipa.« jih slišim govoriti.
»Ne!« besno se dvignem, čeprav nisem razumela kaj je ima to veze z ugriznili ranami »Nobena cipa nisem!«
»Kdo drug pa bi ti pil kri, kot kakšen luštkan plemiški morojček.« slišim pljuniti eno od dampirk.
»Strigoji.« hladno odgovorim, vadbeni količek potisnem v lutko pred sabo in odkorakam stran od vadbenega poligona, za seboj pustim čisto tišino.

»Čao, srček.« obrnem se in glej ga zlomka, Luke je prihajal po hodniku, roke mi je položil na boke in me stisnil v objem.
Nasršeno sem se mu izvila »Spokaj stran, trenutno mi res ni do tvojih očarljivih osvajanj.« sem zarenčala nanj. Nekaj učencev na hodniku je obračalo glave za nama.
»Luštna si, ko se jeziš. Večkrat bi te moral razjeziti.« Znova me je potegnil v tesen objem in me začel poljubljati po vratu.
Besno sem ga brcnila v piščal. Prijem je v trenutku popustil, izkoristila sem trenutek in ga odrinila. Pristal je na tleh in se besno zazrl vame.
»A resno ne dojameš, da je bilo tisto na zabavi hec! Šala! Zafrkancija! Kako naj ti še razložim.«
»Res dobro zgledaš, ko si jezna!«
»Bog, kako si glup! Fanta imam debil!« kričala sem. Na hodniku so se zbirali učenci in naredili krog okoli naju. Gladko sem preslišala njihove vzklike in poskuse, da bi naju pomirili.
»Fanta? Kakšnega boljšega od mene si pa našla v treh dneh? Morda kakšnega dampirja?« besno se je pobral in stopil bližje k meni. Tudi on je kričal.
»Ne.« sem rekla s tihim a ledenim glasom. »Maga.« Vsi okoli mene so osupli vzdihnili. Luke se je zgroženo namrščil. V tistem trenutku se je med nama pojavila Clara. Pogledala me je, kot, da sem zakrivila zločin stoletja in me potisnila proti izhodu.