*b*Vivian*b*
Zjutraj me je zbudilo zvonjenje nadležne budilke, ki jo je nekdo postavil na nočno omarico. Ob njej je ležal listek z urnikom. Dobra stran tega dne je bil pouk, ker je pomenil, da se ne bom rabila družiti z očetom. Slaba pa ker bom morala trpeti protokol in trening za smrtonosni izziv.
Vstala sem in s sebe zvlekla obleko prejšnjega večera, danes sem se raje odločila za udobne hlače in bluzo. Nato pa pograbila že pripravljeno torbo in se pognala skozi vrata, kjer sem se skoraj zaletela v Keitha.
»Oj, kaj pa ti tukaj?« sem vprašala in se delala, kakor da včeraj ni bilo nič.
»Prišel sem te pospremiti k pouku, če bi želela.«
»Lahko vaša vilinska visokost.« sem rekla in šaljivo priklenila. Nasmehnil se je in si očitno oddahnil, da je z mano vse v redu.
Svojo roko je ujel v mojo in v tišini sva prišla do učilnic, kjer se je trlo učencev. Nekaj jih je zabodeno gledalo v najine roke.
»Hvala ti za tole.« sem rekla mu podarila prijazen nasmeh in se obrnila, da bi odšla.
»Nekaj sva pozabila.« se je zasmejal in ulovil moje zapestje, nežno me je potegnil k sebi in me ujel v poljub. Zdaj so vsi gledali v naju.
Ko sva se ločila sem se zahahljala in škrlatno zardela. »Prav nič se nisi spremenil.« sem navidezno prevzetno odvrnila. Nato pa se obrnila, da se spoprimem z množico radovednežev. Za mano je ostal Keithov pridušen smeh.


»Morda sem bila včeraj res pregroba.« sem zazdihnila in se usedla na stol poleg Chrysa.
»Ja, malo si pretiravala.« je rekel in na klop položil kuli ter zvezek.
»Danes se bom pogovorila z očetom. Včeraj je bilo enostavno vsega preveč.«
»Ja.«
»Kako pa je tebi vse to? Mislim, če bi bila jaz na tvojem mestu bi se mi najbrž zmešalo.«
»Saj se ti je strgalo, bi rekel.«
»Ha ha, kako smešno.« zavila sem z očmi in brata sunila med rebra.
»Hej!« je vzkliknil in se zarežal.
»Ne pozabi, da še nisi odgovoril na moje vprašanje!«
»No, malce sem jezen na starša, ampak vem, da sta želela le dobro. Nočem ju obtoževati, saj ne poznam celotne zgodbe. Tudi ti ju ne bi smela.«
»Kaj si zdaj tako pravičen. Vsak ima lahko svoje mnenje. Imaš pa vsekakor prav glede tega, da sta nama želela dobro. Še vedno se mi pa zdi, da nekaj tukaj ne štima. Upam, da mi bo oče pojasnil zakaj so naju dali narazen, zakaj sva nevarna in zakaj imava moči, ter od kod so.« s pestjo sem usekala po mizi, da sta se čarovnika v klopi pred nama presenečeno obrnila.
»Ti pa rada sprašuješ.« je zmajal z glavo Chrys. Nato se je ura začela.