Hej tukaj je eden zadnjih delov upam da vam bo všeč. Če vam je všeč stisnite like komentirajte in se naročite name. Prosim vas da mi date povratne inormacije o tem saj si res želim vedeti. Hvala. Lp Chloe
BRANDON
“V kater sobi je je Barba Bičič?” vprašam. “V sobi številka 13” Do sedaj sem klical bolnice. Večino jih je reklo da nesmejo izdajati osebnih podatkov. V sobi številka 13 je bilo veliko zdravnikov. Pridem do sobe in tam je Barbara! Oživljali so jo! Groza od groze.
(soba številka 13 samo da ljudje notri: https://images.app.goo.gl/PdRjqGnEgQUMdvv49 )
*Časovni skok 1 teden kasneje*
BELLA
Resno me skrbi za Barbaro. Mami ta teden ni nič napisala babi. Tako si jo želim videti. Res krivo se počutim! Zradi mene je bila tako jezna in nepremišljena da je škočila pred strel! Tako žalostna sem da sem šla v Bonbore po Bertije. Na poti sem se v nekoga zaletela. To je bil Brandon, bil je zelo žalosten. “Zakaj si žalosten?” malo čudno sem se počutila saj sem nazadnje ko sem ga srečala razjezila Barbaro da je skočila pod strel. “Še neveš?” “Kaj nevem?” “Barbara sej je prejšnji teden zbudila in nato se je z nekom pogovarjala in to ji je tako dvignilo pritisk da so jo oživljali 15 minut in da je spet na obvodu. Od takrat nevem kaj se je dogajalo naprej.” Želodec se mi je obrnil na glavo. “Kaj! Ne mogoče! To je neslana šala kajne? Kje je skrita kamera? Kje!” “Ni skrite kamere. Resno je.” Stekla sem domov do babi in Blaka in jima vse povedala. Nato je pritekel še Brandon. Bil je zelo zadihan. “Vstopi” reče babi. Jaz stečem v sobo, prvo kar mi pade na pamet je da bi naredila samomor! Ne morem več tega prenašati! Odprem okno nato v sobo priteče Brandon. Zgrabi me da bi me spravil dol z okna a ga udarim. Spet se ustane me prime in me povleče v sobo in porine na tla. “NEHAJ! To ti NE bo pomagalo!” Vstanem se nato me stistne ob steno in poljubi. Poljubu se na začetku upiram a nato se sprostim.
BARBARA
Končno se me spustili iz bolnice pozdravila sem babi Blaka in babi mi reče da sta Bella in Brandon gor. Malo sem začudena zakaj je Brandon tukaj. Babi je rekla da je prišel pred 5 minutami. Grem po stopnicah do Belline sobe. Pogledam notri in sem šokirana pogled na to mi odvzame dih, ne morem se premakniti. Ko se končno lahko premknem samo stečem v sobo tako zaloputnim z vrati da me še sosedje slišijo. Koliko krat je bil Brandon tukaj in jo poljubljal!? Koliko krat?! Ne morem vrjeti! Kako je Bella zmožna česa takega?! Kako?!
BRANDON
Nekdo je močno zaloputnil z vrati. Neka punca je prišla za njo pa še nekdo starejši. V sobo je vztopila Brina! Joj ne zakaj se njihova družina vedno pojavi ob nepravem času na nepravem mestu. Bello sem izpustil in ugotovil da je Barbara doma. Upam da me ni videla. Potrkam na njena vrata in se ne oziram na njeno mamo. “Kdaj je prišla Barbara domov?” “Pred 5 minutami” “In kdaj je prišla sem gor?” “pred približno 2 minutama”. “Šment videla naju je!” si mislim. “Barbara odpri! Ni tako kot izgleda! Hotela je skočiti z okna in sem jo lahko samo tako ustavil!” “Nehaj se izgovrjati! Prava bedakinja sem ker sem se zaljubila vate!” “Ni res, jaz sem bedak ne ti! Ti si zaslužiš boljšega fanta!” “Nehaj!” “Barbara res nič nimam s tvojo sestro!” “Ne resno nehaj.” Reče z slabim glasom. Vdrem v sobo in vidim da je tako bleda kot takrat ko so jo oživljali. “Pokličite rešilca!” se derem. Prišli so rešilci in jo odpeljali.
BARBARA
Zelo zmedena sem. “Kje sem?” “ljubica v bolnici si” “kdo si ti?” “Kako neveš jaz sem tvoja mama Brina. Se me ne spomniš?” “Ne in kdo je to?” “Tvoja zdravnica Blue” “Kdo je to?” in pokažem na moškega. “Tvoj oče.” “In kdo je to?” pokažem na mlajšega fanta “Tvoj brat Blake” “pa to?” pokažem na še enega fanta ki ravno prišel v sobo. “To je Brandon” od nekod mi je zelo znan “znan se mi zdi” “Tvoj prijatelj” Ta prijatelj je zelo zmeden pa nevem zakaj. “In zakaj ne čutim roke?” “Pred 2 tednoma si skočila pod strel ker si reševla jelenčka.” “Glava me boli.” “Ko ste se onesvestili ste se udarili v glavo in zaradi tega se skoraj ničesar ne spomnete.” Reče zdravnica. “Kdo pa je to?” in pokažem na še eno deklico. “To je tvoja sestra Bella.” “ok”.
Naslednjih deset dni so me peljali na malo znane kraje. V vseh the dneh nisem srečala kot je rekla moja mama mojega prijatelja Brandona. Naučila sem se kako upravljati s telefonom. Nekega dne približno po 12 dneh obiskovanja krajev kjer naj bi že bila je prišel Brandon k meni domov. Vprašal je moje starše če me lahko vzame za 3 ure. Privolili so in z limuzino me je odpeljal nekam.
Ko sva prispela me pripeljal na lep kraj ki sem se ga malo spomnila. “Tukaj sva. Bill ali boš počakal ali greš kam?” “Na kavo grem če me boste potrebovali samo pokličite.” “Uredu” Malo sva hodila in prišla do meni zelo znanega balona. Vztopila sva ko sva se peljala že 15 minut sem videla nek pogled ki sem se ga takoj spomnila.
(Slika slikana z balona: https://images.app.goo.gl/6Ziw1RvJFS6Sgnh36 ).
“Tukaj sva bila na 1. Zmenku.” Takoj sem se spomnila vsega.