Živijo:)
moja prva zgodbica, ki se pravzaprav začenja v Londonu, 21 let po Svetinjah smrti.

Verjetno je bilo kje drugje, običajno mirno dopoldne 1. septembra. A ne na postaji King's Cross. Otroškega vzhičenja,kričanja in veselih vzklikov ob ponovnem snidenju ni manjkalo. Med množico torej ni preveč izstopala neka majhna deklica, ki se je od navdušenja kar tresla. Ime ji je bilo Bella Diggory. „ Bella, pazi na stopnico! ” ji je zaskrbljeno zaklicala mama, ko se je Bella vzpenjala na vlak. Prepozno. Bella je padla in se skotalila po stopnicah navzgor. Ni je bolelo a vseeno se je hotela vdreti v tla. Tako jo je bilo sram. Nato pa je zaslišala navihan a nežen glas.„Ti pomagam?” Bella je pogledala navzgor in zagledala starejšega, čednega fanta, ki jo je na nekoga spominjal. Molil ji je roko. Zmedeno se je oprla nanjo in vstala. Črni lasje, prodorno zelene oči, ko si ga je bolje ogledala, se je spomnila kje ga je že videla. Bil je sin Harrya Potterja. James Potter. Zdaj Bella nič več ni mislila na Bradavičarko. Pravzaprav sploh ni mislila na nič. Tega občutka ni imela še nikoli. Kot da bi se spuščala po vlakcu smrti. Grozen, a hkrati fantastičen občutek. Bella se je zavedla da v fanta strmi, šele ko se ji je ta navihano nasmehnil, ji pokazal bleščeče bele zobe, nato pa ji obrnil hrbet in odšel. Še nekaj časa je strmela v prazno. Nazadnje pa se je zasanjano le povzpela na vlak. Ko je objela mamo Tereso in očka Dominca, sploh ni mislila na to da se do Božiča ne bodo videli. In kot bi mignil je vlak odpeljal.
Torej upam da vam je bilo všeč in lp<3