Kričim, pa me ne slišijo. Vlečem za verige, vendar se še bolj priklenejo name. Jočem, pa se mi smejijo. Bežim, pa me ustavijo.
Vdam se, pa so zadovoljni.
° ° °
Na rami začutim roko. Presenečena se ozrem, prepričana, da so nevidni ljudje spet tukaj. Namesto njih zagledam sestrin obraz, ki me žalostno opazuje.
Z roko si hitro obrišem usta, vendar vem, da je prepozno. Videla me je, slišala prav tako. Zamižim.
"Ema, oprosti..." tiho rečem. Sestra me le žalostno pogleda in ne reče nobene. Nekaj trenutkov le nemo strmi vame, nenadoma pa vstane.
"Barbi, tako ne bo šlo dalje," odvrne čez ramo, ko hodi proti vratom. Njeni lepi lasje žalostno poblisnejo v mojo smer, ko odhaja.
Sesedem se na straniščno školjko in nemo zajočem, solze pa mi spolzijo po obrazu. Brišem jih, pa hitro nastajajo nove.
V kuhinji slišim mamo, ki se tiho pogovarja z očetom. Gotovo že kličeta pediatre in zdravnike, ki bodo ugotovili, kaj se dogaja z mano.
Fak, samo shujšala bi rada! me ostro prešine misel. Nihče me ne razume, nihče ne dojame, kaj bi sploh rada.
Obrišem si solze in iz žepa potegnem telefon, prepričana, kaj bom naredila. Odprem spletni brskalnik in napišem želeno stvar, ko mi v oči pade reklama.

Si želiš hujšati, pa te motijo zunanji dejavniki? Hočeš poleteti v zrak in se znebiti vse svoje nagnusne maščobe, pa ne veš, kako? Tukaj smo zate mi, ki ti bomo prijazno pomagali. Dobrodošla v našem klanu.

Spodaj je link do spletne strani. Prst mi zaplapola nad njim in usta se mi sama od sebe razlezejo v nasmešek. Nevidni ljudje mi prikimavajo. Daj, daj, daj!!! mi vpijejo.
Jaz jih ubogam, tako kot zmeraj. Včasih smo celo prijatelji. Če jih ne ubogam, me vklenejo v verige.
"Barbara?"
Moja mami odpre vrata v trenutku, ko ugasnem zaslon mobilinika. Začudeno se zazre vame. Pogled ji potuje od umivalnika do straniščne školjke. Oči se ji razširijo, ko zagleda sledove bruhanja.
"Jaz... Ne počutim se preveč dobro," zamrmram. "Me lahko malo pustiš pri miru, prosim?"
Mami pokima. Nima pojma, kaj se dogaja.
Takoj, ko izgine, se zaklenem v kopalnico in se slečem. Ko na sebi opazim maščobo, se kar stresem. V sebi začutim tako močan gnus do sebe in svojega telesa, da skoraj spet bruham, vendar se zadržim. Stopim da tehtnico in opazujem, kako se številke na njejj kar večajo in večajo. 40, 42, 45, 47,...
Številke se končno ustavijo. Zamižim inn pogledam svojo težo: 53,5.
Zvrti se mi in zgrudim se na tla. Hujšam že dva tedna, pa sem izgubila komaj tri kilograme.
Splazim se nad školjko in se usedem nanjo. Narediti moram načrt. Ta bo izgledal približno takole:
Nikoli več ničesar ne bom pojedla.
Nikoli.
° ° °
Glasovi se mi smejijo. Ne bo ti uspelo, mi pravijo. Zopet me vklenejo. Tokrat me ne spustijo. Čakajo, da se bom vdala in priznala, da tega ne bom zmogla, vendar se ne dam. Zaprem oči in budna čakam na jutri.