LOTTE
Še malo, še malo pa jo bo dosegla. Prste iztegne še bolj in se je s konicami že dotika. Za trenutek občuti svileno mehek list, ki pa ga kaj kmalu zgreši in njena roka znova zamahne v prazno. Izdihne in zapre oči. Mora ji uspeti, druge možnosti nima. Z eno roko se opre ob hladen kamen pod sabo in se od bolečine skremži. Povoji niso več tako trdni kot se ji je zdelo. Drugo roko še enkrat stegne in se znova bežno dotakne svetlih listov cvetlice. Ponovno ji ne uspe. Nagne se še malo naprej, da pod sabo že razločno sliši treskanje valov v skalnate stene pod sabo. Nekaj manjka, a ne ve, kaj. V mislih preklinja svojo neposlušnost pri urah, ko je Caisse zdravila ranjence. Roko bi si lahko tako boljše povila in zdaj s tem ne bi imela težav. Spet se zagleda v cvet in se odloči. Zdaj ji mora uspeti. Splazi se še centimeter bolj naprej in se zadržuje, da ne bi pogledala v pogoltno črno morje pod sabo. Padec bi bil usoden, tega se zaveda. Takrat se ji v glavi ponovno zvrti. Mora ji uspeti, mora rešiti Mata, Caisse in vse druge. Ponovno stegne roko in se nagne še bolj naprej.
Tokrat zagrabi cvet.
Nejeverno vstane in si ogleduje bledo rožnate lističe v svoji roki. Počasi jih objame s prsti in občuduje odsev sonca na njih. Uspelo ji je, ne more verjeti. Na obrazu se ji nariše nasmešek. Še enkrat, za vsak slučaj, pogleda v svojo dlan, v cvet.
Dlan je prazna. Ni ga več.
Ostrmi. Šele nato dojame, da ga res ni več. Sesede se na tla in se začne smejati. Že tretjič ga je utrgala, že tretjič je zginil. Kot, da ga nikoli ni imela v roki. Počasi, mučno, pogleda proti prepadu in proti skali, kjer je malo prej ležala in se trudila, da bi ga dobila.
Roža je še zmeraj tam.
Nedotaknjena. Njeni listi plapolajo v vetru in zdi se, kot, da se ji posmehuje. Takrat za sabo zasliši šum. Trzne in se ozre. Se ji samo zdi ali se je v grmovju nekaj premaknilo? Je videla slamnato rumene lase spletene v kito? Ne?
*i* »Dobiti moraš rožo. Približaj se pečini in se potrudi, zmanjkuje ti časa…« *i*
Spet ta glas v glavi. Nervozno se popraska po povoju in stopi do pečine. Počasi se uleže na tla in se še enkrat stegne. Skala pod njo zaškripa, a ona ostane mina, na njenem obrazu je blag nasmešek, kar je čudno glede na okoliščine.
*i* »Nagni se bližje in…« *i*
Takrat začuti močan sunek. Skala pod njo poči, a zdi se ji, da z očmi še za hip ujame lesk sonca na kovinskem ročaju v obliki medveda. Nato pade v globino proti širnemu oceanu. Temna gladina čaka, da jo bo vzela med svoje valove. Tjulnji, pomisli. Tukaj so včasih bili tjulnji. Zdaj jih ni več.
Nikoli si ni mislila, da bo tako umrla.




Evo tukaj je 1 del moje nove zgodbe! Pls comment kako se vvam zdi <333
1. Zdeja pa semse še odločila da bov vsake toliko v zgodbi kakšno črko obarvala z roza barvo in če si jih boste zapisovali boste dobili neko besedo- tisti ki jo bo dobil prav mu :heart: vse objavice:smirk:

2. Pa še ena idejica haha
Spodaj bom dajala linkce od slikic, da si boste lahko predstavljali, kako izgleda celotna zgodba oz. kako si jo jaz predstavljam:heart::kissing_heart:


Linkec za pečino:


https://www.bing.com/images/search?view=detailV2&ccid=uNLjfFhO&id=20CC51C19EF5D4D9766A0ABD007B37010D920240&thid=OIP.uNLjfFhOXxYTpqlcVOoIAQHaLH&mediaurl=https%3A%2F%2Fi.pinimg.com%2Foriginals%2Fa2%2Ff1%2F85%2Fa2f185045e085c84a6ab0cbc1847ca38.jpg&cdnurl=https%3A%2F%2Fth.bing.com%2Fth%2Fid%2FR.b8d2e37c584e5f1613a6a95c54ea0801%3Frik%3DQAKSDQE3ewC9Cg%26pid%3DImgRaw%26r%3D0&exph=1800&expw=1200&q=North+sea+snow+clifs&simid=608040853248504327&FORM=IRPRST&ck=F91E9FA1B8A5D052E2AA87A9222B562B&selectedIndex=0&itb=0&cw=1357&ch=616&ajaxhist=0&ajaxserp=0