Ja še pišem.
Tale del je malo daljši.
Upam, da ni predolg.
Prejšnjič:
Tako me je zadela da sem samo molčala in čakala, da bo ustrelila ven. »Chris je bil depresiven.«

Današnji del:
In tako sem se ustavila. Jaz sem bedak, jaz sem bedak, jaz sem bedak. Prekinila sem. Veste kdo je letos dobil nagrado za bedaka leta?! Jaz! Bedak leta: Nicole Rivera.
Vdihnila sem in prijela mojo keramično muco in jo z vso silo zabrisala v steno, da se je raztreščila na tisoče majhnih koščkov. To ni pomagalo. Vdihnila sem. Moram preverit Chrisa. Še vedno obuta in oblečena sem zletela ven iz hiše. Moji dolgi razmršeni masni lasje so se mi med tekom lepili po obrazu, ki je bil moker zaradi majhnih snežink, ki so se zaletavale vame. Verjetno se imela podočnjake, pa še maskara se mi je morala razmazati po obrazu zaradi za solz. In jaz sem vseeno tekla po ulici. Izgledala sem kot psihopat, ki je pobegnil iz zaprtega oddelka psihiatrične bolnice. Ampak bilo mi je vseeno. Lahko sem izgledala kot karkoli samo ne bom pa dopustila, da se nekdo ubije zaradi mene.
Zletela sem čez cesto in se ustavila pred velikim kamnitim zdom. Počasi sem se premaknila k bakrenim vratom in pritisnila na gumbek zraven zvočnika. Iz zvočnika se ne zaslišal nadležen biip in nato: »Prosimo počakajte trenutke.« kot da sem na telefonskem klicu.
No in nato se je zaslišal glasen: »Halo?!«
»Evfrad!« sem zakričala.
»Gospodična Nicole. Kaj pa je vas prineslo sem?« je vprašal, kot da je vse v redu.
»Evfrad spusti me noter. Če me ne boš ti obljubim, da boš jutri iskal službo.« sem mu zagrozila nazaj.
»Samo, da sporočim gospodu Manchesterju.« je odgovoril umirjeno, ko, da mu vsak dan nekdo zagrozi z odpustitvijo, čemu se ne čudim, saj je Chris tako hitre jeze, da ga še mleko ne more prehiteti.
»Ne!« sem se zadrla, da sem prav začutila kako se je s strahom ustavil. »Takoj zdaj me brez vprašanj spusti noter!« sem ukazala.
Majhna vratca so se odprla. Mirno sem stopila noter in gledala fontano, ki sem jo oblikovala sama. Sicer sem bolj arhitektka ampak mi je tudi fontana zelo dobro uspela. In tako sva se s Crisom spoznala… In zdaj sem se morala zbrati. Vdihnila sem in stopila do vrat, kjer je že stal Evfrad.
»Danes zelo lepo izgledate.« je rekel s cmokom v grlu.
»Ne laži mi. Vem, da izgledam obupno.« in šele takrat sem ugutovila, da je tudi moj glas obupen. Škripala sem kot stara garažna vrata na hiši moje pokojne babice.
»Kje je Chris?« sem vprašala in zignorirala strmenje Evfrada.
Verjetno se je spraševal: »Kako lahko tako slabo izgleda?« in no, če mu že lahko odgovorim: »Precej enostavnejše je kot izgleda. Samo razidi se z nekom, ki ti veiko pomeni.«
Med vsem tem mojim mišljenjem je Evfrad že petkrat povedal kje je. Nasrečo sem petič zaznala kuhinja.
In že me ni bilo več. Tekla sem naravnost v kuhinjo. Čez vežo, zavila levo in zbila vazo in nato priletela v kuhinjo, ki je bila po pričakovanjih čista. Samo ena stvar me je zmotila. Pica. Chris nima rad pice. Še posebej ne pice s tuno, mocarelo, čebulo in papriko. Še posebej ne z mocarelo.
Moj pogled se je premaknil od pulta s pico, do velike jedilne mize in čez do velikega okna. In tam je stal. Gledal je skozi okno. V levi roki pa se mu je svetlikal nož. Nož!?
»Saj ne bi!« mi je ušlo in Chris se je s sunkom obrnil.
»Kaj delaš tukaj?« je mirno vprašal.
»Chris poglej…«
»Nič ne bom gledal. Ne maraš me in nihče me ne mara.« me je prekinil.
»Prosim odloži nož in prijateljsko se bova pogovorila.«
Chris je dvignil obrv. Kako mu to uspe?
»Nič se ne bova rabila pogovoriti.« in pripravil nož.
In tako sem jaz budalo leta zletela čez mizo in prijela držalo moža.
»Ne ne boš se mi ubil. Ne drzni si.« sem probala ostati mirna.
Vlekla sem rezilo noža in tako sva se s Chrisom pomikala po prostoru.
»Nicole izpusti nož!« se je zadrl.
»Nikoli. Evfrad!« sem se zadrla.
In zaslišala sem korake.
»Chris izpusti nož. Prosim.« in tako ga je izpustil a jaz sem še vedno vlekla in zaradi hude sile, ki je nastala je nož zletel po prostoru in se zaril Evfradu v nogo.
Butler je zajavkal od bolečine in se zgrudil na tla. Oba sva v paniki zletela k njemu. Hitro sem dihala. Kri se je stekala iz stegna na tla. Izkrvavel bo. Chris je ohranil mirno kri, medtem, ko je izvlekel nož iz Evfradovega stegna in na rano pritisnil svoj pulover, ki si ga je med rinjenjem noža iz stegna slačil dol.
Končno sem padla iz šoka in začela klicati rešilce. Na hitro sem vse zdrdrala in že so bili naproti nam. Seveda nisem povedala resnice ampak sem se zlagala o zdrsu noža.
Le kaj bi rekli, če bi jim rekla da se je moj bivši probal ubit in da sem povlekla nož in je zletel v nogo njegovega butlerja. Verjetno bi rekli, da je bil to poskus umora in bi še naslednjih 10 božičev preživela v celici.
Sklonila sem se h Crisu.
»Kri se noče ustavit. Nic rabil bom tvojo jakno.« je rekel.
Na hitro sem slekla jakno in Chris jo je pristisnil na nogo.
Vseh teh nekaj minut se je vleklo kot ure. Hitro sem dihala. Bila sem v šoku.
In končno smo zaslišali zvok rešilcev.
Vstala sem se in stekla po stopnicah.
Zraven je bila še policija.
Rešilci so pritekli z nosili. Šla sem za njimi in jim pokazala kje je poškodovanec. Morala sem na sveži zrak.
In takrat je k meni stpol visok policist s peščenimi lasmi.
»Gospa. Bi lahko prosim zame povedali kaj se je zgodilo. Žal moramo preveriti da ni bila ta nesreča načrtni umor." In tako sem se morala udati. Vse sem povedala. Vse od takrat ko sem stopila v hišo in vse do prihoda reševalne službe. Šla sem v vse podrobnosti in vmes planila v jok. Edina podrobnost, ki sem jo zamolčala je bila-zakaj razhod.
Policist je prikimal. Vmes so že rešilci odpeljali Evfrada. Chris pa je stal malo stran z policistko za hrbtom in si z brisačo brisal kri, ki je bila dobesedno povsod.
»Dobro gospa. Vašega prijatelja bomo odpeljali na zaslišanje, vas pa bomo začasno priprli. Niste še zaprti ne skrbite. Samo prosil bi še za kamrske posnetke od začetka meseca dalje.« je profesionalno razložil.
»Posnetke dobite pri Chrisu.« sem rekla.
In policist je pokimal. Potegnil je lisice.
»Samo zaradi profesionalnosti.« mi je razložil.
In tako sem bila prvič v življenju priklenjena na lisice. To je bilo grozno. Pa še vsi sosedje so zrli vame in Chrisa. Verjetno so mislili, da sva s Chrisom psihopata. Policist me je nežno potisnil v policijsko vozilo. Sedel je na sredini. Na drugo stran pa je policistka potisnila Chrisa. Vsedla se je v vozilo in odpeljala.
Počutila sem se kot zločinec, ko so me zaklenili v sobo za pridržanje. Rekli so, da bom lahko tukaj tudi do dva dni. Odvisno na kaj bodo pokazale raziskave.

No to je to.
Upam, da ni predolgo.
Lp. fla