Živeli sta dvojčici Flora in Mija. Bili sta si podobni kot kapljici vode, a življenje jima ni bilo naklonjeno – bili sta zelo revni. Zgodilo se je teden dni pred božičem. Po zasneženih ulicah sta se potepali, namenjeni k sestrični Zori. Zora je bila bogata in razvajena, a tudi nadvse ošabna. Kljub temu sta bili Flora in Mija pripravljeni storiti vse, samo da bi dobili nekaj tople hrane.

Ko sta potrkali na njena visoka, zlato obrobljena vrata, jima je odprla naličena in namrščena Zora.
»Kaj počneta tukaj vidve mali zgagi?!« je zabrusila in, še preden bi sestrični sploh uspeli odgovoriti, jima je zaloputnila vrata pred nosom.

Zunaj je snežilo in leden veter jima je prerezal do kosti. Našli sta majhno, zapuščeno lopo, kjer sta se zavili v stare odeje in kmalu zaspali, stisnjeni druga k drugi.

Ko sta se zjutraj prebudili, sta pred vrati zagledali škatlo pice. Bila je topla, dišeča in sveže pečena. Nista razmišljali, od kod je prišla – le hvaležno sta jo razdelili in z nasmehom pojedli vsak grižljaj.

Tri dni pred božičem je snežilo brez prenehanja. Ulice so se lesketale v belini, a mraz je bil vse hujši. Flora in Mija sta dneve preživljali skupaj, pripovedujoč zgodbe o boljšem življenju, o domu, ki bi dišal po cimetu in sreči.

Nekega popoldneva sta se znova sprehajali po ulici, ko ju je ustavila starejša gospa z milim nasmehom. »Deklici, vidve pa gotovo zmrzujeta,« je rekla. Povabila ju je v svojo toplo hišo, kjer je zadišalo po kolačih in sveže pečenem kruhu.

Ko je prišel božični večer, sta Flora in Mija sedeli ob kaminu, oviti v mehke odeje. Starejša gospa jima je pripravila majhno darilce – dve volneni kapici, eno rožnato in drugo modro.

»Od danes naprej,« je rekla nežno, »nimata več razloga, da bi iskali toplo srce. Ostanita tukaj – dokler želita.«

Flora in Mija sta se objeli in se nasmehnili. Zunaj je snežilo, a tokrat sneg ni bil več hladen. Bil je tih, svetleč spomin na čudež dobrote, ki ju je našel ravno ob pravem času.