Hi!
Danes pa mam za vas eno tako pesem, k mal ozavešča o podnebnih spremembah, popoldne pa kot obljubljeno nov del zgodbe :blush:. Upam, da vam bo všeč!

Človekova nevednost je zanimiva reč.
Zakaj se nam zdi tako zelo nevredno pogledati v ogledalo?
Je res izpod časti pogledati vase, v svoja dejanja?
Smo res taki sebičneži, vase zagledani okrutneži?

Slina se nam cedi ob starem burgerju, potoke ustvarja po obrazu.
Potem pa ugriznemo v tisto meso, nevredno svojega imena,
plod neprespanega znanstvenika z velikanskimi očali.
Kokakolo vase vsrkavamo kot rastline vsrkavajo vodo.
Zobje zaškrgetajo ob vsem ledu, zmrazi nas kot na severnem polu.
Nato v UKC-ju ležimo, zadnjič vdihnemo, smrti se pridružimo ...

Zemlja gori, v plamenih se še komaj vrti okoli svoje osi.
Alkohol v termometru raste, v šoli bi bil že najvišji učenec.
Ena stopinja več, dve stopinji več, tri stopinje več, širi, pet, šest ...
Ljudje se podirajo kot stavbe v potresu, od vročine onemogli so.
Po tleh ni več kamnov, smo mi.

CO, CO2, SO2 in NO nam delajo družbo na sprehodu.
Ljudje ne rabimo več huskijev, buldogov, boksarjev,
kajti kemijski prijatelji so nam prav tako zvesti na popoldanskem sprehodu.
Zdaj vsi nosimo maske kot vojaki v prvi svetovni vojni.
Zakrivamo vsak nasmešek, zaljubljeni pogled, radost brišemo z obrazov.

Vsak pojeden umetni burger, vsak vdihan CO, vsaka stopinj več -
nevednost se povečuje, smrti smo vsak dan bližje.
Kmalu bomo vsi vstopili v kraljestvo, kjer smrt na prestolu sedi,
burgerji, CO, NO so le ključavnica do tja..