Ojla,
tole Katie v prvi osebi z bolj natančnimi opisi. Uživajte!
UVOD
Živjo, sem Katie. Povsem navadno dekle. Imam dolge blong lase, rjave oči, normalno dolge noge in roke. Oblečena sem v škornje, kavbojke in majco z vozlom. Lase imam spete v čop. Sem popolnoma normalno dekle. No, ne čisto... Če bi bila navadno dekle, tega nebi pisala. Torej... Še enkrat... Sem Katie skoraj tako dekle, kot ostala dekleta na šoli za učence ( res izvirno ime kaj ne :wink:) Oblečena sem v kavbojke, škornje in majco z vozlom. Sem rekla nič posebnega:stuck_out_tongue_closed_eyes:. Najbrž se zdaj sprašujete: "Pa nekaj mora biti posebnega na tebi." Torej... Ammmmmmmmmmmm... Kako naj to povem...? Gremo kar po vrsti.
1. DEL
Vse se je začelo dolgo, dolgo, dolgo, dolgo, dolgo, dolgo, dolgo, dobro, ne tako dolgo, ampak kar dolgo (kakšne 2 leti) nazaj. Z mamo in očetom sem se preselila v čisto nov kraj. Imenoval se je Šverkovo. Popolnoma normalno mesto. tokrat vam to obljubljam. Bila sem zelo žalostna in potrta, ker sem se mogla preseliti. Pa ravno zdej, ko sem si po prjšnji preselitvi uspela najti prijatelje, zdaj pa jih moram zapustiti. Sploh se nočem več pogovarjati s staršema! Sovražim ju! Pokvarila sta mi življenje. sedaj so počitnice in imam veeeellliiiiiiikkkkooooo časa, da spoznam novo mesto. Ni bilo super veliko mesto, a vseeno nekaj je bilo. Za predstavo kako veliko je bilo. Bilo je približno tako veliko kot redišče Ljubljane. V resnici je bilo malo večje. OK. Rečimo kar, da je bilo v velikosti Ljubljane. Moj najljubši hobi je risanje. Moja skicirka je bila nabito polna raznoraznih risb iz vseh mest, v katerih sem bila. Začela sem hoditi po mestu in ga skicirati. Tako sem se vsaj malo sprostila. Hodila sem okoli in skicirala ljudi, pa hiše, pa golobe in rastline. Dobro, vem kaj boste rekli. Pa daj no kaj pa kakšna akcija? Ja, no pa prav. Preskočimo teh nekaj dni in pojdimo na čas prvega šolskega dne. Komaj sem se uspela navaditi na novo mesto, pa sem že morala v šolo. To me je skrbelo. Kaj pa, če me sošolci ne bodo marali? "Dobro, umiri se," sem si mislila, "Vse bo še OK.". Oblekla sem se najbolj normalno (kot sem le mogla). To pomeni: Škornji, kavbojke in majca z vozlom. Odpravila sem se v šolo. A imam manjšo lepotno napako, krive zobe. Zelo me je skrbelo, kaj bodo na tako napako rekli ostali. Skrbelo me je in po pravici sem bila žalosta, ker me ni mogel v šolo peljati noben od staešev. Toliko o tem, da edinke razvajajo. Pfffff, pa kaj še. Prispela sem do šole. Stala sem pred velikimi vrati in se obotavljala. Vseeno sem pritisnila na veliko kovinsko kljuko in kar naenkrat je vame puhnilo na tisoče neznanih glasov. Počasi sem se odpravila po hodniku in iskala vrata z napisom 8.b. Ko sem jih končno našla so bili vsi glasovi od prej, skupaj s svojimi lastniki za mizami. Počasi sem vstopila. Ustnice sem stisnila močno skupaj, da slučajno ne bi opazili moje lepotne napake. "Oooo! Katie! Pridi sem." je vzkliknila učiteljica ter mi pomignila pred tablo. "Učenci.To je vaša nova sošolka Katie. Katie povej nam kaj o sebi." je rekla in takrat sem zardela. Pa ne tako normalno. Bila sem tako rdeča, da sem ustvarila nov najbolj rdeč odtenek, na najbolj rdeči tabeli, najbolj rdečih barv (upam, da si lahko predstavljate).
"Em... Am... Hej! Sem Katie." V grlu mi je ostal ogromen cmok, ki ga nisem mogla požreti. ko je učiteljica čez nekaj časa zaznala kako mi je nerodno je rekla: "Tamle sedi, Katie." in mi pokazala prosto klop v tretji vrst. Pokimam in se počasi odpravim do nje. Še sreča, da ne sedim v prvi vrsti, pobralo bi me od sramu in od občutka, da me vsi gledajo. Videla sem kako so si vsi šepetali o meni. Ta dan sem preživela v samoti, ker nisem dobila nobenega novega prijatelja. Pa seveda sem risala svoje sošolce in sošolke. Narisala sem jih tam nekje 20. Na srečo snov ni bila težka, saj je bila šele prvi šolski dan. Po šoli sem se počasi sama odpravila domov. Ko sem prišla domov je sledilo klasično vprašanje.
"Kako je bilo v šoli?" je glasno vprašal očka.
"V redu." sem tiho zamrmrala ter se odpravila v svojo sobo, kjer sem začela risati moj pogled skozi okno. Naslednji dan sem ugotovila, o čem so si prejšnji dan šepetali. Cela šola me je klicala spaka, mislim, da so videli moje zobe. Zdelo se mi je, da ji to vsi govorijo. Bila sem pod stresom. Začelo se mi je vrteti. Kar naenkrat sem omedlela. Zbudila sem se v svoji postelji, a vse je bilo bolj tiho.
2.DEL
Kar naenkrat pa se je zraven mene prikazala neka postava. Bila je oblečena tako, kot jaz, le da je bila njena majca drugačne barve kot moja (če se sprašujete kakšne barve sta majci je tule podatek: moja-siva, postavina-bela). Zaklicala je: "Hej, jaz sem Mary, vodila te bom in ti pomagala." Začudila sem se: "Pomogala pri čem, saj ne rabim nobene pomoči." Mary se je zasmejala: "Pa jo! Grem stavit, da se sama ne boš znašla v tem mestu." Po pregovarjanju Mary sem le pristala. Potem pa sem se nekaj spomnila: "Hej Mary! Kako to, da si se kar pojavila pred mojo posteljo? Si vila?" Maryna lica so pordečila: "Ja,nooo. Nekako." Postala sem radovedna: "Kako nekako, si ali nisi?" Mary se je začelo zatikati: "Jaaa... Ammmm... Pač... Ane... In pol... Ammmm... Glej. gre za to, da če ti rečem, da sem vila, boš zahtevala, da ti izpolnim 3 želje." Začela sem biti pozorna na vsako Maryno besedo: "Jaaaaa..." Mary je nadaljevala: "Jaz sem pa malo drugačna vila. Kot vidiš izgledam popolnoma normalno. Nimam kiklice in krilc, pa takih čičkeračk pocukranih. Oblečena sem tako kot ti." Bila sem zelo radovedna, čeprav to ni v moji naravi: "Zakaj pa ne?" Mary se je razgovorila: "Gre zato, da imam posebno "napakico". Alergična sem na vilji prah." Začudila sem se: "Kaj? Vila si, a je to sploh mogoče?" Mary ji je razožila: "Ja, vem, da je to malo čudno. Gre zato, da za tako boleznjo zboli 1% vseh vil, ki jih je miliarde in so pomešane med ljudi. V resnici sem, tak človek, če veš kaj mislim. Ne morem uporabljati svojih moči, a me to ne ustavlja. Torej, zdaj pa dovolj o meni. Več se morava pogovoriti o tvoji nalogi." Spet sem se začudila: "Moji nalogi? Kakšni nalogi?" Mary mi je pritrdila: "Ja, tvoji nalogi. Po svetu je čisto preveč zlobnih ljudi." Sarkastično sem pripomnila: "Ja, se strinjam. Točno vem o čem govoriš." Mary se ni zmenila za mojo pripombo in me je raje vprašala: "Torej... Kaj ti gre dobro od rok? Letenje? Teleportiranje?" Ponovno sem se začudila: "Kaj? Čisto normalen človek sem, na meni ni nič posebnega." Mary me je pogledala, kot pogleda osel konja v baletni obleki: "Nekaj pa mora biti? Kaj rada delaš?" Spomnila sem se svojih risb: "Rada rišem. Na poglej si." Podala sem ji svojo debelo skicirko. Mary si je njeno notranjost dobro ogledala. Potem je zavzdihnila: "Dobro, rišeš, a ti bova mogli priskrbeti čudežni predmet, ki ga ne smeš izgubiti. Torej začnimo z mojo alergijo." Vila je začela mahati z rokami in kihati. Šlo mi je na smeh, čeprav sem ga skušala prikriti. Po približno 30 sekundli predstavi kihanja in čaranja je vila pričarala siv svinčnik. Začudila sem se (ko tole pišem, se mi zdi, da se velikokrat čudim stvarem): "Toliko energije in kihanja samo za navaden svinčnik?" Mary mi je odgovorila: "Ne, to ni navaden svinčnik. Z njim lahko rišeš po zraku in stvari, ki jih boš narisala se bodo prikazale. S tem svinčnikom boš svet naredila boljši." Ideja mi je bila všeč: "Super! Kdaj začneva?"...
SE NADALJUJE
Link:
https://forms.gle/KXLAUMky1dYMD3Ki7
Upam, da ti je bil ta del zgodbe všeč. Če si zadovoljen/a z mojo zgodbo stisni like. Lahko tudi komentiraš, če ti je zgodba všeč ali imaš kakšno pripombo. Ne bom zamerila:wink:
Jany