Dober večer, medtem ko čakate na nov del SMR (kmalu pride obljubim), objavljam tole zgodbo, ki sem jo napisala kot del tečaja o pisanju. Če se vam zdi da je konec malo čuden oz. da je preveč pohitren je to zaradi tega, ker sm hitela ko sem pisala drugo polovico zgodbe.
••••••
Asja je sedela za kuhinjsko mizo svoje babi Irene in mešala poln krožnik grahove juhe.
“Tako, piščanec se kuha, saj boš še jedla?” Jo je vprašala babi.
“Mhm”, je zamrmrala nazaj in si popravila pramen svojih rdečih las, ki je vtem padel nevarno blizu krožnika juhe.
Tukaj je bila že tri mesece in še zmeraj se ni navadila na novo okolje. Zgodilo se je že, da je začela razmišljati o tem, kdaj bo šla domov, preden jo je kot iz strela iz jasnega zadelo, da se ne bo nikoli več vrnila domov, da življenje nikoli ne bo več tako kot je bilo prej.
Potem ko je pojedla, je šla po škripajočih stopnicah v zgornje nadstropje. Od *i*tistega dne*i* dalje je na desno nogo rahlo šepala. *i*“Zlomljen gleženj,”*i* ji je po nesreči povedal zdravnik. Še vedno se je spomnila vonja bencina, zverižene kovine, kričanja… spomnila se je celo sanj tistega dne, o tem, kako so je obiskali vesoljci potem ko je nebo postalo zeleno.

Njena nova soba je bila prva po vrsti iz leve, nasproti vrat je bila postelja in nočna omarica. Na desni strani je bila starinska pisalna miza in stol. Stene so bile polepljene s tistimi groznimi tapetami z vzorci rož, za katere je bila Asja prepričana, da jih lahko imajo radi samo stari ljudje.

Na nočni omarici je imela sliko staršev. V večen spomin.
To jo je spomnilo na knjigo kjer je ženska, ki je bila v mladosti žrtev ugrabitve, opisovala kako je s čigumijem pritrdila sliko svoje mame na kos kartona in ga nato postavila na mizo, da jo je lahko vednomer gledala. Manj kot leto nazaj so jo knjige o izginotjih in ugrabitvah še zanimale. Odkar sta ji starša umrla, se ni dotaknila nobene več. Zdaj se ji je zdelo nekaj bolnega v tem, da se kratkočasiš s knjigami ali dokumentarcih o trpljenju drugega človeka. Izkusila je novinarje, ki so kot sokoli prežali okoli nje in njene preostale družine, če bodo morebiti dobili kaj svežih informacij o tem kdo bo jo posvojil in ji po izpustu iz bolnišnice silil mikrofone v obraz.

Na steni nad njeno posteljo je prej visel lesen križ, a ga je Asja snela, takoj ko se je “utaborila” v sobi. Nasprotno od svoje babi, nikoli ni bila verna in ni imela nikakršne ljubezni do krščanske vere. Malo je manjkalo, pa bi jo začela vlačiti v cerkev ob nedeljah. *i*Verniki so storili toliko slabega, zdaj so tu vsi pedofilski duhovniki, stoletja nazaj so v Ameriki morili “čarovnice”, ki so bile ali nedolžne ali pa zdravilke, nobena si ni zaslužila umreti,*i* je pomislila.

Oddaja o Salemških čarovniških procesih je zbudila nekaj v njej, nekakšno zanimanje, ki se je samo še okrepilo po ogledu filma *i*Čarovnice*i**b***b*. Od takrat naprej si je na telefon naložila nekaj knjig in se (s pomočjo prevajalnika) vestno podučila o čarovništvu.
V stanovanju v Ljubljani nikoli ni imela ravno možnosti, da bi to izvajala, a zdaj pri babi, pa je vendarle bilo možno. Sploh pa se je od smrti staršev še bolj zatopila v to. Zleknila se je na svojo posteljo, odprla telefon, in ponovno šla čez eno izmed svojih knjig, da si osveži spomin kako in kje začeti. Po kakšnih desetih minutah branja ji je bilo jasno kaj mora storiti prvo: Ustvariti oltar oziroma delovno površino, kjer bo izvajala vse svoje uroke. Gozd, ki se je raztezal zdraven babičine hiše, je bil pravšnji za to. Že od nekdaj ji je bilo všeč preživljati čas v naravi, še posebej zdaj spomladi, ko so vsa drevesa ozelenela in se je prek krošenj razlegalo ptičje petje. Odločila se je tudi, da bo častila slovansko boginjo Živo.

Nekaj pa je držalo kot pribito: Babi Irena za to ne sme izvedeti. Prav tako noben drug, recimo sošolci in sošolke, ampak babi je na prvem mestu.

Tako se je še isti dan odpravila v gozd in kaj kmalu našla primerno jaso, kjer je še stal štor nedavno posekanega drevesa. Okrog tega je s kamni začrtala krog, znotraj katerga bo izvajala uroke ali obrede. Prvi teden je počasi izpopolnjevala svoj oltar in nanj nosila razne sveče in predmete, ki jih bo rabila za svojo prakso. Lotila se je tudi zbiranja in sajenja rastlin in zelišč za razne uroke (babi je dala misliti, da rada vrtnari).
A sredi tretjega tedna je zaslišala glas v šumenju krošenj, glas, ki ji je govoril o čaščenju, o tem, da je ona izbrana naslednica. Postopoma se je znašel v njeni glavi kadar je meditirala v svojem svetem prostoru.
Asja je vse to sprejela, prepričana, da je končno navezala stik z boginjo Živo.

Nekega dne je Asja sedela na postelji v svoji sobi in brala eno izmed svojih knjig, ko je v sobo vstopila njena babica. Hitro je odložila knjigo na tla, a je babi uspela vseeno videti naslovnico.
“Asja, zakaj ima tista knjiga na naslovnici peterokrako zvezdo, ali slučajno častiš Hudiča?”
“Ne babi to je… to sploh ni satanistični simbol, to pomeni čisto nekaj drugega,” je hitela pojasnjevati.
“A tako? A to piše v tej brezbožni knjigi?”
“To je čarovniška knjiga in nima nikakršne veze z
Bogom.”
“Čarovništvo? Jezus in Marija! Moja lastna vnukinja je zašla na kriva pota!”
Tako sta se začeli prepirati, dokler ji babica ni zabičala, da jo vnukinja pelje do svojega kotička v gozdu, ter ji pokaže kaj vse je imela tam. Babi je celo pot do tja negodovala o “čaščenju hudiča” in “če bi jo starša vzgajala kot pobožno kristjanko se to ne bi zgodilo”. Ko sta prišli do tam, je Asja začela pojasnjevati čemu je vse namenjeno in vsakič poudarila, da nima nobene zveze z Satanom. Nenadoma se je zemlja stresla kot bi bil potres. Sredi tal je zazevala globoka luknja in babi Irena je bila ravno na sredini. V hipu je padla notri. Asja je vsa pretresena stala tam, dokler ni počasi stopila okoli roba luknje. A je z desno nogo vseeno spodrsnila vanjo.
Poskušala se je oprijeti zemlje, medtem ko je vse bolj drsela navzdol, potem pa je slišala glas.
“Hvaljena si za novo prišlekinjo, deklič.”
Spoznala je, da je glas bil Satanov, a takrat je
že padala v pekel.

*b***b*Avtorska opomba: Tukaj je mišljen film The Craft.*b*