*b*14. poglavje – Konec*b*
*i*Ne metulj, ne beseda, ne sončni žarek, nič te ne bo ranilo. Spi.- S. Lorca*i*

Sonce je sijalo in nežna sapica nam je mršila lase, ko smo stopali iz hiše. Spredaj oče in jaz, za nama sta objokani hodili moja mama in Gertrude.

Da. Umrla je. Odšla iz tega sveta. Za vedno. Že naslednje jutro za najinim poljubom. In čeprav sem vedel, da bo tako, moje srce ni hotelo verjeti tistega, kar mu je govoril razum. Mrtva je.

Ko sem opazoval njeno truplo, bledo in hladno, se mi je zdelo kakor, da to nikakor ne bi mogla biti ona. Kakor da bi gledal ovoj brez vsebine, posodo brez dna. Že res, telo je bilo njeno, a ona ni bila več del njega. Vse kar je nekoč bila, vse kar je počela, mislila, govorila,… Vse to je odšlo, kdo ve kam.
Zdaj pa bomo v zemljo položili vse, kar je ostalo od nje. Poslednje znamenje, ki je kazalo na to, da je sploh kdaj živela, bo zasuto z grobo, hladno zemljo. Za vedno…

Jokal sem. Jokal sem, ko sva jo z očetom nosila do groba, luknje skopane za barako. Jokal sem, ko smo jo položili vanjo in solze so mi lile z obraza, ko smo jo zasuli. Še zadnji pogled na obris njenega telesa pokritega z rjuho. Ta je v sapici vetra nekoliko vztrepetala in za trenutek se mi je zazdelo, da se je vrnila v življenje. Le za majhen, droben, minljiv trenutek. Tako kot je bilo minljivo njeno življenje, tako kot je bilo in še bo minljivo življenje vsakega iz med nas.

Na pogrebu nas ni bilo veliko. Poleg mene, mame, očeta in Gertrude, se nam je pridružilo še nekaj ljudi iz sosednjih barak. Toda v resnici jih je sem pripeljala le gola radovednost. Gledali so nas s pomilovanjem in nam izrekali sožalje. Želel sem si steči stran, zakričati na vse grlo. Nikoli je niso poznali, nikoli niso vedeli kako velika oseba je v resnici bila. Hladno sem zrl v njihove obraze in izrekal zahvale, dokler niso odšli tudi oni.

Ostali smo sami. Gledali smo kup zemlje pod katerim naj bi bila Anna. Gerturde je ihtela še bolj kakor prej, jaz pa sem jokal od znotraj. Veter, večerna zarja, grob, solze,… Nisem zmogel več. Stekel sem v barako in se zakopal med odeje svojega ležišča. Nisem si upal odpreti oči. Če bi jih, bi uzrl posteljo. Posteljo, kjer je prej ležala ona. Posteljo kjer sva se poljubila in… Zakričal sem na vse grlo. In nato še enkrat in še enkrat. Kričal in jokal sem, dokler mi ni zmanjkalo glasu. Izgubil sem jo. Mojo Anno, moje vse.


Vrnili so se šele kakšno uro pozneje. Ne vem kam so odšli, morda so mi le hoteli dati nekaj časa na samem. Gertrude se je opotekla noter in se sesedla na posteljo. V roke je prijela blazino in se je krčevito oprijela. Vem kako se je počutila. Vsa gora žalosti se je kopičila v njej, a ona je nikakor ni mogla spraviti iz sebe, tako kakor sem jo jaz s kričanjem. V krčih se je zvijala na svojem ležišču in ihte ponavljala: »Anna, Anna…« Izgubila je vse, kar je zanjo pomenil dom.

⋆⋅☆⋅⋆

*i*Najbolj strah me je tega, da bom umrla otopela. Da bom že pred smrtjo umrla, ostala brez življenja. Mnogo je takih ljudi, toda jaz nočem biti ena izmed njih. *i*
*i*Hočem umreti z veseljem, pokončno, z dvignjeno glavo. Nočem žalovati za življenjem, ki bi lahko bilo pred mano, ampak se veseliti vsega kar je bilo. Hočem biti preprosto hvaležna, ker sem lahko živela. Kot otrok, ki se veseli vsake, tudi najmanjše stvari.
Da. Tako hočem umreti. Tako kot sem celo življenje živela.*i*

⋆⋅☆⋅⋆

Uspelo ji je. Umrla je živa, Umrla je z veseljem, z dvignjeno glavo. Dosegla je svoj cilj. Morda prehitro, a ga je. Njena zgodba je imela srečen konec.
________

In ja, Anna je umrla... tale del se je lih ob pravem času nekako vklopu v moj lajf. Prejšnji teden je namreč umrl nek gospod ki ga je mami poznala pa tut js sm ga parkrat vidla in sicer za rakom. Ta petek pa sestrična od mami, torj moja mrzla teta in isto za rakom. Pač ne bi rekla da je njuna smrt neki ful vplivala name. Njega sploh nism dost poznala, z njo pa smo se dost maukrat vidl, je blo pa učeri kr žalostno ko smo šli k sorodnikom in je enkrat umes pršla njena mami in so ji vsi voščl sožalje, pa vlik ljudi se je jokal... mislm ni lih fajn, ko jih gledaš pa si predstaulaš kako hudo jim more bit. Pa ta sestrična od mami je dost mlada umrla, pomoje tm med 40 pa 50 let. Mela je tut hčerko k je zrd nje pustila faks, da bi bla lohka doma z njo. Ne predstaulam si kaj zdj doživljata ona pa njen oči...
Ampak ja, za oba sm vesela, da sta mela kr lepo smrt. Dan pred smrtjo je tisti gospod meu še ful obiskov in (če gledamo kako življenje je meu prej) njegovi zadni trenutki so bli res lepi. Isto moja mrzla teta. Ful se je borila z rakom do zadnjega. No zdj si pa končno lahko odpočijeta...
Tko da polagam vam na srce - izkoristite življenje tuki na zemlji, ki vam je blo dano, da vam na koncu ne bo žal...

No da vam še malo 'apdejtam' svoj lajf:

ta tedn sm končala z ocenjevanji. Uprašana sm bla fizko, kr sm bla med oceno in mi je zaklučla 5.
Zdj mam use 5, razn slove pa angleščine, kar je res dobr, edin za slovo bi loh blo 5, k mi je na zadnem testu sam pou točke zmankal do 5. Ampak oki to bi še prenesla, če neb ta učitlca tok glupo ocenjevala in bi une pou točke lohka dobila, k sm prou napisala, sam ne tk kokr si je njena glava zamisnla. pač mogl smo napisat o čem so pisal o realizmu in js napišm: O VSAKDANJEM ŽIVLJENJU. to je tk friking pou razreda napisal, ampak po njeno bi mogl bit: O REALNOSTI. ampakk tut tisto je blo prov kr smo tk u zvezk napisal. In ji je ena to rekla, pač zakva ni prov in ona: "Ja vsakdanje življenje je lahko tut lepo." Ja no shit, da je lahko, sj realizem tut ni sam grd, kva tj ženski ni jasn. Jah no, zdj sm se mogla s to 4 sprjaznt. :')

Drgač sm ta tedn naredla tut izpi u glasbenii, tk da ta teden sam še uživamoo. xD

Učer sm pa že povedala, da smo bli pr sorodnikih in so tja pršli tut eni daljniiii sorodniki iz Zagreba. Ena od njih je pred dvema letoma posvojila 2 črnčka in sta tut ona dva zravn pršla. zdj sta tk 6 pa 7 stara in sta res kjutt. No skp smo igral nogomet in ofc sta bla bolša od ush ns :sob:

No to je usee. Komi čakam, da bokonc te šole. Ful hit je minil, a ni? zdle k mam več cajta bom prebrala use dele zgodb še za nazaj. u, pa sam še en deu napišm in končam s tole zgodbicoo. I'm veri proundd. No, jo bom probala kr ta tedn končt, da bom mela med počitncami mau frj hahah. Pol pa mogoče spet kj nouga...? nč ne oblublam... :smirk:

Lpo bodtee, pa hvala za uso podporooo <3333333333333333333333333333333333333