Liza in Ema sta se odločili, da sledita skrivnostnemu človeku. 》O, ne! Telefon se mi je izpraznil!《, reče Ema. 》Nič za to. Bom jaz poklicala Robija in Janka.《, reče Liza. 》Robija ni. Šele čez eno uro pride. Košarka...《, pove Ema in pri zadnji besedi zavije z očmi. 》Aha. No, za Janka pa dvomim da bo prišel... Itak ves čas spi. No vseeno ga bom poklicala. Ti pa glej tistega tipa in ga ne izpusti izpred oči! Na srečo se je ustavil in zdaj koraka gor in dol po parku. 《, veli Liza. 》Velja. Pa pohiti!《

Skočimo hitro v Jankovo sobo. Aha, povsod so smrdljive nogavice in vrečke požrtega čipsa. Kje je Janko? In kaj je tista stvar, ki se dviguje, prekrita s spodnjicami, umazano rjuho in šolskimi zvezki? Ah, to je le on, ki ga je zbudil telefonski klic...

Iz Lizinega telefona se zasliši tečen glas 》Jaaaa? Upam da je kaj važnega, zmotila si me sredi pomembnih opravkov! Zeeh...《 》Po tvojem zehanju sklepam, da je bil ta opravek smrčanje. Tipično zate, lenuh.《 》Preidi h bistvu! Tip vstopa v tisto hišo!《, zasika Ema.









Hvala vsem, ki spremljate moje zgodbice!:grin: