Klapa prijateljev se je kasneje posvetovala o tej "najdbi", ki sta jo odkrili Ema in Liza. Fanta sta med njunim zavzetim pripovedovanjem tu in tam sarkastično prhnila, a vendar je pripoved v niju zbudila kar pravšnjo merico zanimanja. Odločili so se da bodo staro hišo temeljito pregledali čez en teden, v sredo. Skrivnostni letak pa so obesili na steno njihovega skrivališča. Šele čez nekaj dni pa se je Robiju nekaj pripetilo...
V eni od učilnic je na steni visela prašna, stara ura brez kazalcev. Že lepo število let je bila tiha, zmerom je le molčala, saj je vendar le to zmogla. Robi je sam ždel v učilnici, ostali so odšli ven, imeli so varstvo med uro. On je ostal notri, ker se je med poukom obnašal skrajno neprimerno- res zanimivo kako so lahko kakšni drugače "fejst" ljudje tega sposobni. Bil je sam, tu in tam je prepisal stavek iz učbenika(to je bila njegova kazen)... Skratka, sila se je dolgočasil. Ko je zamišljeno zrl skozi okno in čakal na konec ure, je zaslišal zvok, nepričakovan zvok. Zaslišal je tiho tiktakanje. Najprej je mislil, da si le predstavlja, a ker zvok ni prenehal se je ozrl proti uri. Hm, čudno, si je mislil Robi, saj ta starina vendar nima kazalcev! Kot da ta šokanten dogodek ne bi bil dovolj, so se najprej na tablo začele izpisovati črke, nato besede. Obnemel Robi je na glas prebral 》Čas je tekel vse čase, tekel bo še naprej. Nikoli se ga ne ujame.《
Na tej točki bomo Robija pustili, da si vsaj mao opomore po tem že skoraj grozljivem pripetljaju. Zaenkrat pa vem le to: Ta zgodba se šele začenja...