Poljubi me. Poljublja me tako strastno, tako nežno, tako hrepeneče. Odrinem ga.
“Nehaj! Kolikokrat ti moram to še reči?” zavpijem.
Pogleda me s tistim njegovim nasmehom. Najraje bi mu primazala zaušnico.
“Vem da uživaš ob tem,” reče samovšečno.
Zavijem z očmi:”Zakaj bi uživala v mučenju?” Spet se nasmehne. Trudim se osvoboditi vezi na rokah.
“Mnoga dekleta bi dala vse, da bi bila na tvojem mestu,” reče skozi nasmeh. Zakrohotam se, čeprav me vse boli.
“Če bi bilo to res, bi me mučil na drugačen način in bi poljubljal druga dekleta,” mu siknem.
Skomigne:”Res je, da sem že videl lepša dekleta, ampak ne podcenjuj se tako. Tako in tako pa sva oba zaprta tu notri, dokler mi ne poveš resnice.”

Hočem ugovarjati ampak se obrne in zakoraka do kupa mučilnih naprav. Vzame svojo najljubšo: starodavno rezilo in mi jo prisloni na vrat.
“Če ti moje ustnice ne morejo razvozlati jezika, ti bo pa moja druga najljubša stvar,” rahlo zareže, da priteče kri.
Po tednu dni mučenja v tej jami, rez komaj začutim.
“Ne ne bom ti povedala. Sploh ne vem zakaj te tako zanima ravno to o mojih starših. Veliko večje skrivnosti poznam,” zavzdihnem. Pogleda me z priprtimi očmi.
Čeprav je skoraj popolnoma temno, še vseeno vidim njegove privlačne modre oči.
“No če ni tako pomembno, zakaj potem ne poveš, obema boš prišparala dragocen čas,” z roko si gre skozi lase. Dragocen čas ja. Nesmrtni osebi je to lahko reči.

“Zakaj niso poslali bolj učinkovite osebe za to delo?” ga vprašam. Namršči se, kot da je pojedel nekaj zelo kislega. V glavi se nasmehnem. Čeprav trdi, da on muči mene, si včasih privoščim kakšno opazko, ki ga močno prizadane. “Morava še petkrat čez to? Zakaj sem tu? Ja to je kazen. In mogoče sem pozabil omeniti dejstvo, da če stvari v destih dneh ne izvlečem iz tebe, me bodo poslali v vojsko. V vojsko!” naveličano odgovori. Takoj se zave napake, ki jo je storil, ker mi je to povedal.

“Torej na dan z besedo. Kako je mogoče, da so živi čeprav sem jih ubil?” ponovi vprašanje.
“Hej zdaj sem spomnila. Lahko se greva igro odgovor za odgovor. Lahko začneva z imeni,” samozavestno odgovorim.
“Zakaj bi začela z imeni, saj tvoje ime poznam. Samo povej, kako sta tvoja starša, navadna človeka preživela smrt,” zdolgočaseno odgovori.
Poznavanje imena nekoga tako na visokem položajo v plemstvu, je lahko zelo koristno:“Povej mi svoje ime, pa ti povem kako sta preživela.” Na obrazu se mu izriše olajšanje.
“Nikolai. To je moje ime,” ko izgovori svoje ime se nakremži od bolečine.
Očitno je veliko bolj plemenite krvi kot sem mislila.
Povzdigne obrvi:”No?” Še vedno se kremži od bolečine.
“No glede na to, da so pred tednom dni objavili v časopis kako sta preživela, ti pa ja lahko povem. Nista,” rečem. Pogleda me z morilskim pogledom:”Zakaj potem, si se cel teden zadrževala? Ne. Ne ne ne, saj to ne more biti res,”
Zlobno se mu nasmehnem. Spremenim se v svojo prvotno obliko: senco in odvihram skozenj in ven iz jame. Zgroženo gleda za mano.

Letim čez mesto in se ustavim pri hiši dekleta, za katero sem se izdajala. Pogleda skozi okno, v njenih očeh je veliko bolečine. Še vedno misli, da so njeni starši mrtvi, da jih je Nikolai iz dolgočasja umoril. Ubogemu dekletu se ne sanja, da ni človek, njena družina je nekaj veliko hujšega.

Za to ne sme nihče izvedeti.

-----------
Wat kaj je too kr nova zgodba, no uglavnem to sm pisala iz dolgčasa pa ker se mi ni dal učit hehe. če vam bo všeč bom nadaljevala drgač pa ne. Sicer k sm tole pisala sm kr sprot si izmišljevala (ko brainstroming je zgledal) in se mi ne sana kaj se bo zgodil haha
no čavči