Dober dan, večer ali jutro, kako ste kej? Še živim zato mate tukej se eno zgodbo, ki pa je mal daljsa.
...............................................................................................................................................................................................................................................................................................................................


Prvič zares opazim to zapuščeno hišo ki sameva le nekaj sto metrov stran od vasi na robu gozda. Nihče ne ve zares, zakaj je prazna; po vaši je nekoč krožila legenda, kako naj bi tu vsako leto nekdo izginil, čeprav so si to najverjetnene izmislili starši otrok, da bi jih prestrašili in odvrnili od morebitnega raziskovanja. Dolgo že mora biti opuščena, saj se je nekoč očarljiva rumena fasada že skoraj popolnoma odluščila, pa še tisto nekaj kar pa je od nje ostalo, je prerastel bršljan, ki sega že do roba strehe.

Približam se ji po prikupni tlakovani potki speljani skozi zaraščen vrt, ki obdaja hišo, in se pri tem nekajkrat zbodem na trnih vrtnic, ki jih že vrsto let nihče ni obrezoval. Nekoč je to moral biti prečudovit vrt poln cvetlic in grmičkov zdaj pa je le še težko prehodna goščava iz katere vsake toliko štrli cvetoče drevo. Ko se bližam dvignem pogled k motnim oknom, ki so začuda še nerazbita, a zato prav nič manj umazana, in njihovim trohnečim lesenim okvirjem. Hišo obdaja nekakšno skoraj čarobno ozračje polno skrivnosti pa vendar prijazno; kot da mimoidočega vabi naj jo obišče in odkrije njene skrivnosti.
Na pragu se ustavim pod razpadajočim nadstreškom, ki ga podpirata dva stebra okoli katerih, se kot v pravljicah ovija bršljan. Sprašujem se, ali so vrata morda odklenjena; narejena so iz masivnega lesa in ne izgledajo dovolj razpadla, da bi se kar tako vdala. Primem za potemnel medeninast obroč tolkala, ki ga med zobmi drži mogočna levja glava, in dvakrat potrkam za vsak primer. A ko je po nekaj minutah očitno, da nikogar ni, sklenem vstopiti. Kljuka je mrzla na dotik in le s težavo jo obrnem. Poskusim odpreti vrata toda, ko mi jih uspe premakniti samo za nekaj centimetrov, se nanje naslonim z vso težo in z glasnim škripanjem se počasi odpro.
Previdno stopim čez prag in se ozrem po veži, iz katere vodi dvoje drugih vrat, ter stopnice v zgornje nadstropje. Rahel piš vetra, ki sem ga povzročil z vrati vzdvigne prah osvetljen s svetlobo, ki prihaja skozi vrata. Le najbolj oddaljeni deli hodnika so zaviti v sence in stopnice v zgornje nadstropje so nežno osvetljene nekje od zgoraj. To jim da rahel božanski pridih in skromno veličastnost, ki ne bode v oči; zdijo se mi kot stopnišče v nebesa za nas smrtnike na vrh katerega čakajo angeli.
Notranjost hiše je prašna, zapuščena, a še vedno dokaj urejena, kakor da so lastniki samo na daljših počitnicah; dva dežnika sta še vedno v stojalu ob vhodu, v elegantni porcelanasti vazi z modrimi vzorčki so posušene sončnice in na obešalniku visi debel volnen plašč. Sprehodim se do odprtih vrat in pokukam skozi v sobo, ki je nekoč služila kot dnevna soba, če sklepamo po rdečerjavemu usnjenemu kavču ter obrabljenemu naslonjaču pred hladnim kamnitim kaminom v katerem je še nekaj nedogorelih drv. Le eno od oken ima zavese odstrte zaradi česar se večino sobe skriva v temi. Tedaj pa opazim, da kaminom visi nagračena jelena glava z mogočnim rogovjem, ki s tiho avtoriteto poveljuje prostoru. Ob pogledu nanjo me zmrazi; nagračene živali mi nikoli niso bile posebno pri srcu.
Premaknem se od vrat, nadaljujem proti stopnicam in moji koraki na debeli preprogi zamolklo odmevajo v spokojni tišini hiše. Pričnem se vzpenjati in pri tem z roko drsim po leseni ograji; moji prsti puščajo jasne sledi v prahu in v trenutku nepozornosti se skoraj spotaknem ob stopnici. Med hojo opazujem dekor in na steni opazim viseti fotografijo v preprostem a elegantnem okvirju. Ob bližjem pogledu ugotovim, da je na njej objemajoč par, ki stoji na potki pred hišo. Poskušam razbrati njune obraze, a je posnetek že tako star, da je vse motno in zbledelo, zato neham misliti nanju in zamišljeno nadaljujem proti zgornjemu nadstropju.
Na vrhu se ustavim na močno obrabljeni preprogi, ki je bila nekoč živo rdeče barve s prečudovitimi vzorci in se na hitro ozrem okoli sebe. Odločam se v katero od sob grem pogledati, nakar opazim skrite v senci še ene, mnogo bolj strme stopnice, ki vodijo na podstrešje. Že od otroštva so me podstrešja pritegovala - nikoli ne veš kaj se bo tam našlo in hkrati so odlična skrivališča za kadarkoli si želiš nekaj miru in tišine. Meni se zdijo naravnost čarobna.
Tako se s hitrimi koraki odpravim proti stopnicam, kajti komaj čakam, da lahko raziščem tudi to podstrešje in najdem kdo ve kakšne zaklade. Toda ko pridem bližje se obotavljam; videti je da so stopnice ali bolje rečeno lestev že v dokaj slabem stanju in ne vem ali bodo zdržale mojo težo. Na koncu pa vendarle zmaga moja radovednost in urno splezam proti loputi v stropu in se z glavo skoraj zaletim v njo.
Komaj mi jo uspe odpreti, saj so tečaji bili že pošteno zarjaveli, in nenadoma se znajdem na prostornem podstrešju, kjer je edini vir svetlobe le snop žarkov, ki notri prodira skozi majhno in umazano strešno okno. Soba je zaradi pozno popoldanskega sonca ovita v zlat žar in celo najtemnejši koti se zdijo topli in prijazni; tukaj se celo tišina zdi pomirjujoča. Povsod so kupi kartonastih škatel polnih razne šare - od igralnih kart in starih oblačil do manjšega pohištva in slik - in ponekod se na tleh dvigajo pravcate skladovnice knjig. Te so po večini stare s porumenelimi stranmi in zbledelimi platnicami, a so vseeno dobro ohranjene in želim si jih pregledati, ker je morda med njimi kakšna, ki bi me zanimala. Toda prav nič od tega ne zgrabi moje pozornosti kakor ena samcata okrogla lesena miza v sredini prostora ob kateri stojita dva povsem običajna stola. Samo po sebi to seveda ni prav nič posebnega; radovednost mi je vzbudilo šele tisto, kar je bilo na mizi - šahovnica s figurami.
Ne znam si točno razložiti zakaj, toda iz nekega razloga me je povsem očarala in kot v transu stopim naprej. Približam se ji počasi in čeprav se trudim stopati kar se da tiho in mehko, moji koraki še vedno neznansko odmevajo v prostoru. Pri tem se čudim, zakaj bi kdorkoli igral šah ravno tu, na podstrešju. Šahovnica je videti starinska, figure pa so že skoraj same po sebi umetniško delo s tem ko so izrezljane zares umetelno in z nepričakovano veliko podrobnostmi. Narejene so iz temnega in svetlega lesa ter okrašene z zlatimi vzorci, ki se kjub starosti še vedno bleščijo. Nenavadno pa je, da niso postavljene na svojih začetnih mestih, zato vse skupaj daje vtis, da sta še nedavno tu dva igrala šah, a je kajpak nikoli nista dokončala.
Podrobno si ogledujem postavitev in po nekaj minutah tihega premišljevanja razberem, da je morala biti igra prekinjena ravno pred koncem. Skozi tisto zanikrno strešno okno žarek sije naravnost na mizo; vidim osvetljen prah kako se vrtinči zaradi mojega dihanja in figure mečejo dolge sence njihovih zapletenih silhuet. Počasi previdno primem črno trdnjavo ter jo z roko ponesem čez celotno polje proti drugemu koncu polja. Nežno, a z odločnostjo, jo položim tik ob belega kralja ter sam pri sebi zašepetam: “Šah. Mat.”