hej, tukaj je še en del moje zgodbe Chloe. Prosim napišite svoj mnenje v komentarijih zato da vem da naj nadaljujem ali ne.
Lp Chloe

Res sem hotela iti do njega ker sem ga pogrešala. Odločila sem se da bom odšla v park se sprehajati, mogoče bom šla mimo njegovega domoma a bomo še videli. Seveda sem mami povedala da grem v park in da se bom vrnila ob dveh. Tavala sem po parku, razmišljala kaj naj naredim in metala kamenčke v vodo. Vedela sem da Andrej najbrž ne bo taval po parku saj se najbrž pakira saj je omenil da naj bi danes pripeljali tisti tovornjak za selitev. Odločila sem se da grem samo pogledati kako kaj izgleda pri njemu. Nebom se pokazala samo pokukala bom. Ko sem se odpravila sem stala za ogromnim grmovjem in gledala. Andrej, Anja, Mark in njihova mama gospa Maja so pakirali in nosili škatle v tovornjak. Zdelo se mi je bedno, saj sem vedela da sedaj ni več poti nazaj. Gledala sem jih kar nekaj časa.
»Vohuniš?« je vprašal glas za mano. Toliko sem se ustrašila da sem zakričala. Videla sem fanta. Bil je kako leto starejši od mene, imel je modre oči, črne kratke jeans hlače in belo majico, čevlje pa od Adidasa.
»Moj bog! Ustrašil si me!« sem napol zakričala. Brzdala sem se ker sem vedela da bo najbrž Andrej prišel sem če bi slišal kaj se dogaja.
»Joj, umiri se! Gledaš Andreja?«
»Prosim te, da mu ne poveš da sem bila tukaj.«
»Saj ne vem niti tvojega imena, kako naj bi te povedal.«
»Pojdi stran!«
»V bistvu si ti na mojem posestvu tako, da bi te iskreno prosil če se lahko umakneš.« Šmesnt! Sem si mislila. Umaknila sem se in ugotovila da je ura že dve. Odtekla sem domov in mami ni bila jezna ker je šele pripravljala kosilo in je bilo ravno končano ko je prišla. Še vedno sem razmišljala o fantu ki me je prestrašil. Kaj če pove Andreju da je bila tam? Kaj če bo potem Andrej prišel k meni? Joj!!! Takoj po kosilu sem šla že spet do Andreja. Vem, da sem izgledala kot neka nora punca a bila sem odvisna od njega. Psiholog mi je rekel da je Andrej samo `delček ljubezni´. Rekel je točno te besede:
»`V tvojem življenju je več ljubezni. Seveda se ti dozdeva, da je ves svet ljubezni izpolnjeval samo Andrej. A to ne drži popolnoma. Rada te imata tudi tvoja starša, radi te imajo sošolci in sošolke, radi te imajo sosedje, radi te imajo tete, strici, bratranci, sestrične, zagotovo imaš ob sebi dobro prijateljico, morda celo več prijateljic. Tvoj fant je predstavljal le del tega ljubečega sveta. Sliši se morda nenavadno, a vendar premisli O tem: nisi izgubila vsega, izgubila si samo del ljubljenega sveta. Vsi drugi pa so ostali ob tebi in te imajo še vedno radi.´ to je iz knjige Noč po mega žuru, ki pa je zelo dobra knjiga in ker vem da rada bereš sem ti jo želel priporočati.« ta psiholog je bil odličen. Seveda bom prebrala to knjigo in še del pred njo ki pa je Zadnji mega žur, a seveda ko se vsa ta drama vsaj malo pomiri. Na poti do Andreja sem videla da se je tovornjak z stvarmi že odpeljal. Nisem vedela kje točno je Andrej a vseeno sem se že spet skrila za grmovje. Opazovala sem in videla da je Andrej v hiši in da piše nekaj na papirju.
»Kaj ti že spet delaš tukaj?« samo še to mi je manjkalo! Idiot me ne more pustiti na miru.
»Je problem da sem tu? Vidiš sedaj nisem na tvojem posestvu sedaj sem na občinskem posestvu in me nimaš pravice odgnati stran.«
»O, ti si se pa že pripravila na bitko!«
»Ni mi ime ti. Ime mi je Chloe če že vprašaš.«
»Jaz sem Xander.«
»Xander? Z x ali ks?«
»Z x. Sej se hecam, ime mi je Aleksander. Ljudje pa mi pravijo tudi Aleks.«
»Tudi prav Xander, Aleksander ali Aleks bi me lahko pustil pri miru?«
»Čemu taka žurba?« je rekel z očarljivim glasom.
»O, nekdo tu pa se dela pomembnega! Moram nujno nekaj reči Andreju a nočem pa vzbujati pozornosti.« žarnica! »Pokliči ga ven prosim. Zame?«
»Zakaj pa bi?«
»Ker te prosim.«
»Tudi prav ampak samo če mi poveš kdo je zate Andrej. Mislim je tvoj sorodnik, prijatelj, sošolec, fant,…?«
»V bistvu je moj bivši.«
»Ouuuuu.«
»OK povedala sem ti, sedaj pa ga pokliči mene pa ne omenjaj! Reci da se hočeš posloviti ker greš na morje.«
»Brez potrebe kompliciraš! Bom že uredil. Dajem ti dovoljenje da stopiš na mojo posest dokler ga ne pokličem.« in res odšla sem za grmovje in gledala kako je Xsander napisal Andreju da naj pride dol in res je prišel. Ko sta stopila na njegovo posest me je Andrej zagledal. Samo strmel je vame.
»Kje pa si bila?! Neprestano sem te iskal! Noben od tvojih sorodnikov ni hotel povedati kje si!«
»Ja zato ker sem bila v bolnici.« nisem vedela naj se približam ali ne. Stopila sem korak naprej in Andrej je pridrvel k meni in me objel.
»Nisem mogla iti brez slovesa.« sem po tiho rekla. Nič drugega nisem hotela narediti ali reči saj sva imela publiko.
»Jutri ob dvanajstih odrinemo. Te lahko prosim da smo prideš za par minut? Samo da se lahko še enkrat poslovim?«
»Prišla bom.«
»Hvala.« Xander naju je ves čas opazoval. Andreja je nekdo poklical in videla sem da se je Xander odpravil po poti. Andrej je rekel da mu je mami rekla da mora hitro domov in odhitel je. Jaz sem se pa odpravila k Aleksu.
»Kam greš?«
»Malo naokoli. Hotel sem vaju pustit sama.«
»Hvala.«
»Imam samo še eno vprašanje.«
»Povej.«
»Zakaj si bila v bolnici?«
»Zaradi roke.« sem se zlagala.
»Kaj pa se je zgodilo?«
»Nič posebnega samo slika se je razbila in sem se porezala.«
»Aha, v redu. Ne bom te več motil zato bom šel.«
»Saj me ne motiš. Tako ali tako nimam kaj za delati. Doma me sovražijo zaradi nedavnih dogodkov, Andrej je zaposlen, moja najboljša prijateljica je z njeno simpatijo in se poslavlja tako sem torej sama.«
»Zakaj te doma sovražijo?«
»Moral bi vedeti celo zgodbo da bi razumel.«
»Pa mi jo razloži.« in res sem mu začela razlagati. Sprehajala sva se dolgo in na koncu sva obšla že celo sosesko in park.
»Zaradi tega me vsi sovražijo.« sem zaključila svojo pripoved.
»Torej na kratko te sovražijo ker si bila z Andrejem ko je tvoj dedi dobil srčni napad?«
»Ja.«
»Pa saj ni bila tvoja krivda. Kako naj bi vedela?«
»To je točno to kar sem jaz poskušala vsem dopovedati. A Nik je še vedno jezen name.«
»Nima razloga za to da je jezen nate!«
»A vseeno je moj brat.« ko sem Xandru govorila vse skupaj sem vseeno spustila del o tem da sem šla v bolnico zaradi tega ker nisem nič jedla. Prirasel mi je k srcu. Videla sem da je dober človek.
»Povej mi kaj o svojem življenju.« sem ga prosila.
»Nimam veliko za povedati. Živim samo z mami, ati je umrl ko sem bil star pet let zaradi raka. Nimam pa nobenih sorodnikov saj sta bila oba starša edinca, obe babici sta mi umrli. Edino imam še enega dedka po mamini strani.«
»Kako pa se kaj razumeš s svojo mami?«
»Saj se ne. Mami je obsedena s svojo službo in se ne ukvarja z mano, dedija malo manjkrat vidim ker živi na hrvaškem. Večinoma se srečamo samo ob počitnicah za par dni ker mami noče iti dlje ker je obsedena s svojo službo.«
»Jaz si nikoli ne morem predstavljati kako bi i bilo če bi zrasla v taki družini in da bi bila večinoma sama.«
»To pa zato ker nisi zrasla tam. Na primer jaz tudi ne vem kako bu preživel v tvoji družini.« nekaj časa je bila nerodna tišina.
»Si žalostna ker se bo Andri preselil?«
»Ja, sem ja… Pa ti?«
»Ja ker sva bila najboljša prijatelja. Je pa res da naj bi novi par imel deset psov in moram priznati da pse obožujem.«
»Enako! Tako so kjut pa mehki. Čaki, kok je ura?«
»Deset do šestih.«
»Sori domov moram ker me mami čaka.«