TW/OPOZORILO!
Ta zgodba bo vsebovala omembe; samopoškodovanja, poskusa(ov) samomora, različnih vrst motenj hranjenja, anaksioznosti, paničnih napadov, zlorabe substanc, spolne zlorabe in različne tipe duševnih bolezni/motenj.

Če si lahko negativno vznemirjen zaradi česarkoli od tega, prosim ne beri te zgodbe. Če se spopadaš s čemerkoliod zgoraj naštetega, prosim poišči profesionalno pomoč in si zapolni da si lep/a, ljubljen/a in si vso to ljubezen zaslužiš<3.

Trigger warrnings oz. opozorila bodo še vedno na začetku vsakega poglavja in te opozarjalana karkoli, kar bi lahko bilo "triggering". Tako, da se vedno počuti dobrodošlo preskočiti tista poglavja, ki bi te lahko vznemerila:).

Rada bi še omenila, da ta zgodba nikakor ne vzpodbuja k zatekanju h substancam (kajenju, pitju, drogam,...), ampak je le predstavljena z zornega kota nekoga, ki substance zlorablja. Če je le možno, ne posegaj po ničemer od zgoraj naštetega!
_________________________________
UVOD
TWs/OPOZORILA za to poglavje:
kajenje, negativne misli
~~~
Olivia Sanders (15 let)

Ura je polnoč. Spravim se iz postelje in hitro pograbim telefon in škatlo cigaret. Med tem ko hodim dol po stopnicah, si nataknem staro očkovo jakno. Oktober je in začenja se hladiti. Ne trudim se biti tiho, ko stopim skozi zadnja vrata. Vem, da je moji mami zdaj že vseeno.

Pogledam na telefon. 00.10 pravi ura, ko zapustim domače dvorišče. Potisnem si slušalke v ušesa in pustim, da me glasba prevzame. V temi noči hodim dol po ulici. Edini izvor svetlobe so šibke obcestne svetilke, ki utripajo v tišini. Svet okoli mene je miren in prijeteno vpliva na moje vedno-drveče misli.

00.30. Hodim skozi gozd, ki ga poznam tako dobro, da najdem pravo pot tudi v popolni temi.

Ob 00.35 prispem, na pečino, kjer tako rada preživljam čas. Trava je vlažna in nočni zrak je hladen. Z luno osvetljena drvesa v ozadju mečejo prijetno senco nadme. Razgled je kot vedno čudovit. Vsedem se na tla in si pogledam mesto, ki se odpira pod mano. Pogledam na telefon, da preverim koliko mojih prijateljev je še budnih.

"Hej," nenadoma zaslišim. Zmedeno se obrnem.
Pred mano stoji dekle. Ne poznam je. Če prav je ne morem povsem razločno videti, opazim, da so njeni srednje dolgo lasje pobarvani na rdeče.
"Hi," odgovorim po trenutku tišine.
"Kaj delš tukaj?" neumno vprašam.
"Na nočni sprehod sem šla. Pa ti?"
"Ponavadi pridem sem kadit. Precej tiho in pomirjujoče je."
"Povsem razumem. Se ti lahko pridružim?"
Nisem preveč navdušena nad njeno družbo. Ampak ne želim zveneti nesramno, zato pokimam in odložim telefon.

Iz žepa potegnem zavitek cigaret in vprašam:
"Boš enega?"
"Lahko deliva?"
"Lahko."
Vzamem čik iz škatlice in ga prižgem. Globoko potegnem in podam cigareto naprej, medtem ko izdihnem dim v nočni zrak. Nevem zakaj ampak družba tega dekleta mi začenja nekako prijati..

Ko si dekle z njenimi dolgimi bledimi prsti ponese cigareto k ustom, ura na mojem telefonu pokaže 1.00.
_________________________________
Evo, tole je še slovenska verzija. Malo so mogoče kakšni stavki drugačni, kot pri angkeški verziji, ampak to je pač za to, ker imam v slovenščini malo drugačen stil pisanja:).
Uglavnem, vesela bom kakršnih koli komentarjev oz. kritik, pa upam, da ste uživali v branju;)

~Liv