2.Poglavje

Tako sprejela sem odločitev, sedaj pa jo moram samo izpeljati. Blackovoma še nisem povedala. Preveč bi bila razočarana. Preveč bi bilo poslavljanja in obžalovanja. Zato sem se odločila, da najprej poiščem podatke o moji družini. Vzela sem računalnik in začela guglati. Presenečena sem bila, ko sem dobila samo en zadetek. Nekaj o nekem intrvjuju z Diamond Benedict in njeno sestro Crystal Brook. Ker drugega nisem imela sem kliknila na to povezavo.
Začela sem gledati in ugotovila nekaj, da če je to res moja prava družina jih mora biti ogromno. Mediji so pokazali brate Benedicte ki naj bi bili po krivem obtoženi nekega napada, potem pa so pokazali Crystal in Diamond v družbi s filmsko zvezdo Stevom Hughesom. Pri tem bi skoraj zakričala, oni so poznali njega. OMG.
Čez pol ure je bilo konec. Ampak že iz tega sem nekaj izvedela, no pravzaprav ne vem kaj...Nekaj pri tem me je navdušilo z upanjem, ki ga seveda ne bom izpustila.
Kmalu pa sem ugotovila, da si s tem ne morem pomagati ravno. Kajti našla nisem nobenih podatkov o naslovu, državi, karkoli. Imela sem kanček razočaranja, ki pa mu nisem pustila, da me prevzame.
Mami in očetu sem obljubila, da jih bom poiskala in to čimprej zato nisem želela odlašati. Že res, da nič ne vem, a mogoče bom v Ameriki spoznala koga, ki jih pozna... Začela sem pakirati. To je bilo kar precejšnja težava, moja garderoba je nabito polna z oblekami, topi, hlačami, vsem možnim. Vse to pa sabo ne bi mogla vzeti. Morala sem razmišljati racionalno. Odprla sem kovček ter začela metati vanj nekaj parov kavbojk, kratke majice, nekaj puloverjev in pa mojo najljubšo obleko. Prostora je bilo dovolj še za ostale stvari. S končnim rezultatom sem bila zadovoljna. Pogledala sem po sobi ter se spomnila na šolo. Za hip sem pomislila, da jih bom morda vzela s seboj. Misel sem hitro opustila, ne verjamem da bom imela čas za to, pa še v Ameriki.
Še zadnjič se ozrem po sobi, ki je videti na pol prazna, nato pa odhitim v kuhinjo.
V kuhinji se Lucy in Stefan veselo pogovarjata ter me sprva ne opazita. Šele ko jima pred nosom pomolim pismo od mame in očeta, me kot začudena opazita. Kovčka za menoj še nista videla. V redu. Najprej sem želela da se seznanita s tem. " To je pismo od moje matere in očeta za vaju. Želim, da ga prebereta." Jima razložim, kajti očitno tega še nista spredvidela. " Oprosti ljubica, ampak meni se mudi v službo. Za to si lahko vzamemo čas po večerji, kaj praviš? Poleg tega pa se tebi mudi v šolo, kajne?" me Stefan zavrne. V očeh se mi začnejo nabirati solze, vendar jih skušam zadržati.
" Ne. To morata prebrati zdaj. In mimogrede danes se mi ne mudi v šolo." Skušala sem se izogniti temu, da verjetno ne bom šla več tu v šolo. Lucy in Stefan sta se začudeno pogledala, potem pa je Lucy vzdihnila in dejala " V redu srce, danes imaš rojstni dan. Storila ti bova uslugo. No pa preberiva pismo Stefan." ga je dregnila, ko je ta še vedno ves zmeden sedel na stolu. Podal ji je kuverto, da jo je odprla. Začela je brati.
Sama sem spremljala njen odziv pri tem. Ugotovila sem, da ni niti najmanj navdušena nad tem.
Hitro je končala. Takoj za tem je pogledala v Stefana. Šlo ji je skorajda na jok. List je pomolila njemu in ta ga je začel brati. Tudi njemu se je na obrazu prikazalo nenavdušenje.
" No?" vprašam vsa živčna. "No kaj?" me vprašata onadva. "Torej lahko grem? Glejta vem, da je vse to novo, ampak če tam nekje obstajajo mojo sorodniki jih moram poiskati in to čim hitreje. Razumita vendar moje stališče, prosim." Na koncu sem se že razjezila. Pogledala sem ju kako premišlujeta o tem. " Ne." Se na koncu oglasi Lucy. "Ne moreš oditi. Pa kakšne igrice so to Rose. Daš nama neko pismo in kar verjela bova, da je to od tvojih staršev. Absolutno ne." " Ampak..." poskušam, pa takoj prekineta. " Nič ampak. Glej mudi se nama v službo. O tem se bomo pogovorili kasneje. Medtem pa ti pospravi ta kovček nazaj in se pripravi za v šolo." Odloči Stefan. Ampak jaz nisem kar tako pripravljena odnehati. Sploh pa sedaj, ko se do mene obnašata, kot da sem stara 10 let. To me še bolj ujezi, zato se ne premaknem iz mesta kjer stojim. Potem pa se spomnim, da lahko igram svojo igro. Ob tem me je malo zmrazilo, ampak če je vezano na sorodnike, moram to storiti. Nujno. Kajti preži jim nevarnost in obvarovati jih moram. Tako sta mi naročila.
Ko se sama enkrat odločim od tega ne odstopim, zato vztrajam v tem. " No prav, no prav. Priznam. Jaz sem to napisala. Oprostita mi. Zadnje čase sem veliko pod stresom. Tudi zaradi šole." Poskušam narediti čim bolj nedolžen obraz. Uspe mi. " No, no oprostila sva ti že zdavnaj. Res pa je, da si zadnje čase malo preveč napeta. ... kaj praviš, da bi si danes vzela odmor. Lahko ostaneš doma, saj bom jaz tako bolj zgodaj doma. Kaj menita?" Jej. Lucy je moja rešiteljica. Malo se mi smili ker ji bom morala to narediti a druge možnosti ne vidim. Stefan, ki je že skoraj pripravljen samo pokima v znak strinjanja. Hitro pomigne Lucy, da se jima mudi. Objameta me, nato pa odhitita v avto. Že v naslednjem trenutku odrvita v službo.
Odšla sta. Se zavem. In mogoče ju ne bom več videla. Ob tej misli me prevzame občutek krivde. Solze mi zalijejo obraz, medtem ko se lotim dela.
Skoraj vse imam pripravljeno, še enkrat vstopom v sobo, da vidim, da nisem česa pozabila.
Na koncu pogledam na uro. Spredvidela sem, da bom zamudila na avtobus, če se hitro ne odpravim. Na kuhinjsko mizo sem položila moje poslovilno pismo. Nato pa odidem iz hiše.

Lucy in Stefan!
Ne morem vama povedati, kako sem vama hvaležna za vse kar sta storila zame. Ampak morata se zavedati, kako veliko mi pomeni družina- prava. Ne morem živeti z mislijo, da je še spoznala nisem. Zato odhajam. Prosim vaju, da me ne iščeta. Ne vem če se bomo kdaj še videli, kajti vse to je povezano še z veliko več razlogi, ki pa vama jih ne moram zaupati.
Še vedno pa vaju bom imela rada, to si zapomnita.

Veliko sreče v vajinem življenju še naprej.

Rose