Sem Blackie.
Že samo ime, vam pove marsikaj. Recimo to, da je moja najljubša barva črna.
Ali, da obužujem noč. Vse to je res.
Neke temačne noči, se je razbesnela strašna nevihta.
Strele so pokale, grmelo je in temno je bilo kot v rogu. Prebudil me je vonj po zažganem.
Usedla sem se. Tole je bilo že kar malo čudno. In strašljivo.
Nisem slišala dihanja staršev. Nisem slišala toče. Moja muca ni mijavkala kot ponavadi.
Ne, nekaj je bilo narobe. Nekaj sem slišala. Zunaj se je nekdo krohotal. Vstala sem in pogledala skozi okno.
Od groze mi je zastal dih. O, groza! Sredi naše ullice je stal zakrinkan moški. V roki je imel pištolo,
iz katere je kapljala kri. Zabliskalo se je. Ko se je blisk polegel, sem se zastrmela skozi okno.
Na mestu kjer je stal zakrinkan moški... Je zdaj tam stal naš... Ravnatelj! Je možno? Je možno da je
naš ravnatelj, morilec? Zadnje čase, ga ni na šoli. Prav zdaj, je lahko povzročal strah in zmedo.
Že zjutraj sem slišala, ko je nekaj zašumelo. Toda zdaj. Zdaj, moram NEKAJ ukreniti. Toda kako?
Oblekla sem plašč in hlače, ter se pognala čez vrata. Stopila sem ven. Spet se je zabliskalo.
Spet ta krohot. Zmrazilo me je. Ampak, nisem se vdala! Brez orožja, brez prijateljev in pomoči sem se podala proti morilcu.
" Hej, ti! " Sem ga opozorila. Počasi se je obrnil. In zbežal. " NE! " Sem kriknila. " Ne! Ne bom ti pustila da uideš! "
Toda prepozno. Samo zašuštelo je in slišala nisem več duha in sluha. Nenadoma se je nekaj zgodilo.
Smrad po zažganem, je postajal vse močnejši. Posvetilo se mi je. " Zakaj samo stojim tukaj?! " Sem se vprašala.
" Ta stari potuhnjenec, Ravnatelj bedasti! Zažgal si naše drevo!! In zdaj... Zdaj se bo podrlo name! " To je bilo res.
Cipresa, ki je stala mao pred mano, je gorela. " Slišal sem te! Pazi nase, morda boš poleg tega drevesa, naslednjič prišla
na vrsto prav ti! " Sem še slišala.

Se nadaljuje...