hejj guyz, evo ze nasledni deuck.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~
"Tvoja kri ni kot kri ostalih, Evelyn. Ti nisi človek. Nikoli nisi bila."
Zrak je postal gost, skoraj otiplijv. Luči so začele utripati, tisti znani bolnišnični vonj pa se mi je zarezal v nosnice. V bolnici je zavladal nemogoča tišina, slišala sem le vedno glasnejši utrip srca.
Ka- kaj misliš s tem, Raven? sem prestrašeno šepnila.
Raven me je pogledal, globoko se je zazrl vame s tistimi svetlimi, skoraj prosojnimi očmi. To me je le še bolj prestrašilo.
"Tvoja družina je iz starodavnega rodu vampirjev, Evelyn. In midva... midva sva zadnja preživela. Sva potomca tistih, ki so pili kri še iz vratu živih. Najina kri je črna, a najina duša lahko ostane zlata in spremeni svet." je povedal dramatično, v enem dahu kot, da je to nekakšna mora.
Pogledala sem ga, kot bi bil nor. Začela sem se smejati, saj je bilo to absurdno in nisem mogla verjeti njegovim besedam. Takrat pa me je hladno spreletelo.
"Ampak... pa saj to ne more biti res, jaz že nisem nekakšna pošast, ti že mogoče, s temi očmi me težko preslepiš. Ampak jaz... ne to ne more biti res." sem zatrjevala.
V tistem trenutku sem začutila, da se mi je nekaj premaknilo pod kožo. Srce je začelo biti počasneje. Prepočasno. Moje dihanje je postalo plitko, skoraj neslišno. Pogledala sem zapestje in rana je izginila. Črna, sluzasta tekočina, ki je prej tekla iz mene, je zdaj žarela. In takrat se je nekaj v meni spremenilo.
"O, moj bog." sem izdavila s poslednimi močmi.
Počilo je. Res naglas je počilo in svet se je potopil na tla. Ob sebi sem čutila še eno napeto dihanje in roka me je zgrabila za hrbet.
"Jaz sem." je zašepetal Raven "Ne boj se. Vse bo še v redu."
Jaz pa sem se tresla. Zmankovalo mi je sape in počutila sem se ujeto v svojem negibnem telesu.
Nato pa sva se kar naenkrat ob zdrznila, Ravenova roka na mojem hrbtu je trznila in zaslišala sva korake. Bilo so težki in hitri, v njih sem prepoznala doktorja. Nato so luči poblisnile in na dolgem hodniku pred mano se je dvigoalo mogočno telo, pripadalo je Crowu, videti je bilo, da je snel svojo masko prijaznosti in sedaj se nama je vedno bolj bližala zveri podobna postava. Bil je le doktor vendar so sence nanj metale drugačno podobo.
"No Evelyn, vidim, da si se zbudila, ti Raven pa ne bi smel biti več živ!" se je doktor z nožem dvignil nad Ravena.
Tedaj sem spet zaslišala močan rezek glas v glavi.
*i* "Beži!" *i* se je oglasil.
In moje noge so se začele, kar samodejno začele premikati. Za sabo sem potegnila še Ravena in tekla sva na vso moč, vse do razbitih oken, ki so bila najbližji izhod. Skočila sva čez in pred sabo sva zagledala širne planote in gorovja.
Raven mi je mirnega glasu, kot vedno pojasnil, da sva bila v gorski bolnišnici sredi ničesar.
Bila je noč in Raven je dejal, da se bova zatekla v bližnjo pozabljeno kolibo, da mi končno pojasni resnico.
Prispela sva in, ko sem ugotovila, da je koliba prav udobno opremljena sem bila začudena vendar temu nisem posvečala preveč pozornosti, saj me je že grabil spanec.
Ko sem se končno zgrudila na posteljo, sem mislila, da bom le spala in spala in spala. Moje telo je bilo težko, kot bi bile moje kosti iz svinca. A sen ni bil miren - moje sanje so bile polne nekakšnih spominov, ki se jih nisem spominjala.
Kamen, obsijan z mesečino. Roke, prekrite s krvjo. Otroški glas, ki je prepeval starodavno pesem.
Počutila sem se kot, da bi to doživelja, čeprav sem vedela, da se ni zgodilo.
Ko sem po krepčilnem spancu končno odprla oči, sem pred sabo zagledala Ravena.
"Končno si se zbudila." je rekel tiho, brez presenečenja, kot da je točno vedel, kdaj bom odprla oči.
"Koliko časa sem spala?" sem ga vprašala s hripavim jutranjim glasom.
"Dva dni," je odgovoril, kot da bi bilo to nekaj povsem običajnega.
Počasi sem se dvignila, vsak gib je bil naporen. Glava mi je utripala, in nekje globoko v meni je nekaj je tlelo. Nekaj česar nsem razumela. Bil je nenavaden občutek. Kot bi čutila kri, ki se pretaka požilah, srce, ki mi bije v prsih. Poleg tega pa je bila tu še neka lakota, ki je nisem še nikoli prej čutila. Občutek kot bi potrebovala človeško kri za svojo moč in preživetje.
In takrat sem vedela, da to ni vse samo nočna mora...
~~~~~~~~~~~~~~~~~
Evo guyz, tole bo pa use za zdej. pa upam, da vam je usec <333