helou! irma tukaj z novo zgodbo! upam, da vam bo všeč!

--------------------------------------

Z roko sem butnila v levo in se ugriznila v ustnico, da se ne bi zasmejala, medtem ko so bile vse oči v učilnici uprte v mojega soseda. Pri matematiki že od prvega letnika dalje sedim poleg Lukasa, vendar se v dveh letih in pol še ni zgodilo, da bi svetlolasec, ki je bil navadno poln energije, omagal in pri pouku zaspal. Njegova glava je počivala na palcih njegovih grobih dlani. Vedno je imel črno za nohti. Vedno sem si govorila, da če bi bila jaz Viktorija, bi Aljaževim dlanem privoščila vsakodnevno manikuro, da bi za nohti ostala le še koža.

»Lukas, kaj ti je danes? Spiš kaj ponoči? Mularija dneve in noči preživlja na računalnikih in telefone, pa jim zmanjkuje časa za spanje. In potem spijo v mojem razredu, kot ta falot tukaj!« je svoj govor nadaljevala profesorica Lesnik in med njim močno udarila po najini mizi, da je Lukasova glava poskočila navzgor. Zbudil se je v enega redkih trenutkov, ko se je razred smejal njemu in ne njegovih šalam ter neumnostim, ki jih je rad govoričil med odmori. Včasih je kakšno izpustil tudi med urami, vendar ga profesorice za to nikoli niso imele na piki. Navadno mi je to šlo na živce, ker se je zdelo da za fante njegovega kova veljajo posebna pravila. Dovoljeno jim je bilo motiti pouk, metati papirčke s trapastimi sporočili po razredu, se norčevati iz priimkov in se pritoževati, ko so bili okarani. Včasih sem se zalotila, da se jim smejim. Takrat sem se vedno ugriznila v ustnico.

Lukas je bil vedno eden izmed njih. Smešnih in karizmatičnih razrednih klovnov, ki so vsi po vrsti imeli statuse športnikov in jih izkoriščali do konca in kraja. Njegovim šalam sem se pogosteje smejala. Na koncu drugega letnika sem se zalotila, da se niti ne poskušam več zadrževati. Sploh takrat ne, ko jih je zašepetal samo v moje uho, kot da bi bile namenjene samo meni. Zadnjih nekaj tednov je bilo teh vse več in vedno manj tistih, ki jih je slišal cel razred.

Deloval je zmeden, ko je s svojimi rjavimi, skoraj črnimi, očmi pogledal profesorico, ki je stala naravnost pred njim. Naslonil se je nazaj na naslonjalo in se z levo roko popraskal po vratu. Na vratu je imel pegice, ki so bile najbolj očitne septembra, ko se je vrnil z dolgih počitnic v Grčiji. Vedno sem si ga predstavljala, kako se ure in ure sonči na očetovi jahti in nato skoči v turkizno morje, da se ohladi.

»Se opravičujem, profesorica,« je zamrmral in si z isto roko pomel oči. Nekajkrat je pomežiknil, Lesnikova pa mu je samo odvrnila, da se naj ne ponovi. Ošinila sem ga z očesom. Ko mi pogleda ni vrnil, sem vedela, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Ko smo odšli iz razreda, je skozi vrata švignil skoraj prvi.