Ojla,
tole je naslednji del moje zgodbe. Ne pozabite komentirat, najboljši komentar bo nagrajen.:wink:
Po treh dneh prebivanja v gradu sem ga že do dobra spoznala. Glavna vrata so vedno, ampak res vedno zaprta. Ne vem kaj si mislijo stanovalci, kam sem šla pa to. Edini, ki sem ga do sedaj opazila je bil tisti moški pri moji postelji. Priznam, po nekaj dneh sem začela razmišljati kdo je in ali mi je znan, a vse kar se spomnim je udarec v množici ljudi. Najbrz vas zanima kaj se je zgodilo. Mene tudi, kar naenkrat sem izgubila spomin. Spomnim se le odsekov mojega življenja, pa še to bolj slabo. Danes sem se odločila poiskati zasilni izhod. Saj veste kako je to v knjigah, skočijo skozi okno ali kaj takega. Ne boste vrjeli kaj sem ugotovila. Sploh ne vem kako to, da tega nisem prej opazila. Vsa okna imajo rešetke. Tile ugrabitelji pa so res vse dobro premislili. Mislim resno, kako naj odidem. Čeprav niti ne vem kje sem in kam naj grem, a vseeno, ne želim si ostati tukaj. Kdo bi si želel Božič preživljat kot ujetnik? Jaz sigurno ne! Torej moram narediti plan. Kako čudno to zveni, me prav zanima ali bom o tem potem pisala zgodbo? Kakorkoli, moram nekako pobegniti s tega kraja. Oh ta Božič, pa Božiček, ki pride skozi kamin. Čakaj malo! Saj res! Kamin! Lahko pobegnem skozi kamin! A ne še zdej, moči mi kar naprej pohajajo. Poskusila bom čez kakšne tri dni, čeprav ne vem kateri dan je danes in koliko dni sem že tukaj.
Mislim, da so trije dnevi minili, čas je za pobeg. Začela sem plezati. Res dolgo sem plezala. Umes sem se parkrat tudi ustavila. Sreča, da mi niso pošle moči. Prilezla sem do vrha. O, ne! Na dimniki je taka streha. Reža za prehod je premajhna. Morala bom še enkrat splezat dol in vzeti kakšen izvijač ali kaj takega, da bom lahko streho spravila dol. Moram še rezmislit kako. Zdajle si bom za začetek le ogledala kako bi to lahko odstranila.
To je to za danes, upam, da vam je bilo všeč.
Jany