Bilo je ponedeljkovo jutro, ko so se češnje ob šolskem dvorišču že oblekle v rožnate cvetove. Zrak je dišal po pomladi in po nečem novem, kar Laura še ni znala poimenovati. Stopala je po pločniku, torba ji je nihala ob boku, v žepu pa je tiho cingljal obesek, ki ji ga je dala mama za srečo.

Ko je prišla v razred, je bilo vse skoraj isto kot ponavadi — klepetanje, smeh, škripanje stolov — le da je na zadnji klopi sedel nov fant. Bil je nekoliko višji od drugih, imel je temne lase, ki so mu malo padali na oči, in pogled, ki se je zdel resen, a prijazen.

Učiteljica je rekla: »Otroci, to je Nik. Preselil se je sem iz Maribora.«
Nekaj sošolcev je zamrmralo pozdrave, Laura pa je samo na kratko pogledala k njemu. In takrat se je zgodilo nekaj čisto majhnega, a posebnega — on se ji je nasmehnil. Ne tisti hitri, vljudni nasmeh, ampak takšen, kot da jo res vidi. Laura se je nenadoma zavedla, da ji je postalo toplo pri srcu.

Tisti dan sta sedela daleč narazen, ampak vsakič, ko je učiteljica nekaj razlagala, je Laura opazila, da se Nik včasih obrne proti njej. In kadar se je njun pogled srečal, se je hitro obrnila proč, a s kotičkom ustnic ni mogla skriti nasmeha.

Popoldne, ko je šla domov, je razmišljala o njem. Ni razumela, zakaj jo tako zanima, kaj bere, kaj posluša, ali ima rad risanje. Samo čutila je, da bo ta teden drugačen od vseh drugih.