Čez nekaj dni so pri likovnem risali “pomlad v mestu”. Laura je komaj čakala, ker je imela rada barve, čopiče in tišino, ko vsi nekaj ustvarjajo. Učiteljica je dovolila, da gredo tisti, ki želijo, risat zunaj — na dvorišče pod češnjo.

Laura je izbrala svoj kotiček pri oknu, kjer je imela pogled na cvetoče drevo. Sonce je sijalo skozi steklo in barve so se svetile kot v pravljici. Risala je dolgo vejo, na kateri so se cvetovi nežno dotikali, kot da si šepetajo skrivnosti.

Potem pa je zaslišala glas ob sebi.
»Lepo rišeš,« je tiho rekel Nik.
Laura se je obrnila in ga pogledala. Ni vedela, da bo sedel zraven nje.
»Hvala,« je odgovorila malo sramežljivo.
Nik je sedel in začel risati svoje drevo, a njegova veja je bila čisto drugačna — divja, z močnimi potezami, kot bi veter pihal čez njo.

»Tvoja je kot iz sanj,« je rekel po nekaj minutah.
»Tvoja pa kot iz nevihte,« je rekla Laura in se zasmehnila.
Zasmejal se je tudi on. Od takrat sta vedno sedela skupaj pri likovnem.

Počasi sta začela več govoriti — o knjigah, ki sta jih prebrala, o tem, da imata oba rada vonj po dežju in da jima je tišina včasih prijetnejša od glasbe. Včasih sta si izmenjala barvico ali radirko, včasih samo pogled. A vsak od teh majhnih trenutkov je bil zanju nekaj posebnega, nekaj, kar si bosta zapomnila.

Ko je šla Laura tisti dan domov, je pod svojo risbo narisala še droben srebrn srček. Sama ni vedela, zakaj. Samo zdelo se ji je prav.