Cvet, ki ni hotel oveneti - 2. del
8
BillieEilish
Čez nekaj dni so pri likovnem risali “pomlad v mestu”. Laura je komaj čakala, ker je imela rada barve, čopiče in tišino, ko vsi nekaj ustvarjajo. Učiteljica je dovolila, da gredo tisti, ki želijo, risat zunaj — na dvorišče pod češnjo.
Laura je izbrala svoj kotiček pri oknu, kjer je imela pogled na cvetoče drevo. Sonce je sijalo skozi steklo in barve so se svetile kot v pravljici. Risala je dolgo vejo, na kateri so se cvetovi nežno dotikali, kot da si šepetajo skrivnosti.
Potem pa je zaslišala glas ob sebi.
»Lepo rišeš,« je tiho rekel Nik.
Laura se je obrnila in ga pogledala. Ni vedela, da bo sedel zraven nje.
»Hvala,« je odgovorila malo sramežljivo.
Nik je sedel in začel risati svoje drevo, a njegova veja je bila čisto drugačna — divja, z močnimi potezami, kot bi veter pihal čez njo.
»Tvoja je kot iz sanj,« je rekel po nekaj minutah.
»Tvoja pa kot iz nevihte,« je rekla Laura in se zasmehnila.
Zasmejal se je tudi on. Od takrat sta vedno sedela skupaj pri likovnem.
Počasi sta začela več govoriti — o knjigah, ki sta jih prebrala, o tem, da imata oba rada vonj po dežju in da jima je tišina včasih prijetnejša od glasbe. Včasih sta si izmenjala barvico ali radirko, včasih samo pogled. A vsak od teh majhnih trenutkov je bil zanju nekaj posebnega, nekaj, kar si bosta zapomnila.
Ko je šla Laura tisti dan domov, je pod svojo risbo narisala še droben srebrn srček. Sama ni vedela, zakaj. Samo zdelo se ji je prav.
Laura je izbrala svoj kotiček pri oknu, kjer je imela pogled na cvetoče drevo. Sonce je sijalo skozi steklo in barve so se svetile kot v pravljici. Risala je dolgo vejo, na kateri so se cvetovi nežno dotikali, kot da si šepetajo skrivnosti.
Potem pa je zaslišala glas ob sebi.
»Lepo rišeš,« je tiho rekel Nik.
Laura se je obrnila in ga pogledala. Ni vedela, da bo sedel zraven nje.
»Hvala,« je odgovorila malo sramežljivo.
Nik je sedel in začel risati svoje drevo, a njegova veja je bila čisto drugačna — divja, z močnimi potezami, kot bi veter pihal čez njo.
»Tvoja je kot iz sanj,« je rekel po nekaj minutah.
»Tvoja pa kot iz nevihte,« je rekla Laura in se zasmehnila.
Zasmejal se je tudi on. Od takrat sta vedno sedela skupaj pri likovnem.
Počasi sta začela več govoriti — o knjigah, ki sta jih prebrala, o tem, da imata oba rada vonj po dežju in da jima je tišina včasih prijetnejša od glasbe. Včasih sta si izmenjala barvico ali radirko, včasih samo pogled. A vsak od teh majhnih trenutkov je bil zanju nekaj posebnega, nekaj, kar si bosta zapomnila.
Ko je šla Laura tisti dan domov, je pod svojo risbo narisala še droben srebrn srček. Sama ni vedela, zakaj. Samo zdelo se ji je prav.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zelo dober del! :heart::heart:
2
Piki 💘
hvala Piki!
KOK TO DOBR PIŠE KOMAJ ČAKAM DA PRIDE VEN NOV DEL
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
TO JE ČIST HUDO!
1
GINNY WIZLY
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.



Pisalnica