Poljubljala sva se. Najprej nežno, nato vse bolj strastno. In pomislila sem. Kako bi bilo, če se ne bi tistega usodnega dne najini poti prekrižali?

Miles mi je bil že od nekdaj všeč. Ko sem bila mlajša, sem se večkrat igrala ob bližnjem potoku. Spomnim se, ko sem nekega poletnega dne plavala blizu obrobja divjega potoka. Želela sem si videti smaragdno obarvana drevesa in seveda pozabila, da je tok tam precej močan. Preden sem se začela zavedati, me je tok ponesel preko jezera, po žuborečem slapu navzdol. Takrat sem mislila, da bom umrla. Da ne bom nikoli več videla svojih staršev, brata, prijateljev,... Mislila sem, da je konec.

A takrat sem zagledala fanta. Visokega, samozavestnega in z najlepšim nasmehom na celem svetu. Padala sem in ga požirala z vsako sekundo, medtem ko sem se približevala bridkemu koncu. Fant pa je lahkotno odskočil, me zagrabil za tanko majico in me privlekel iz vode. Sprva nisem vedela kaj bi mu rekla. Hvala? Kako ti je ime? Od kod si se vzel? Preprosto nisem vedela. Zato sem raje molčala.

A na srečo se je prvi oglasil on. Lahkotno, počasi je rekel: "Ej ti! A vsak dan takole skačeš po slapovih in skušaš umreti?" Spet ta nasmešek. Se mi posmehuje? Ali me razume? Misli, da sem trčena, mogoče malo smešna?
"No, saj ni važno. Jaz sem Miles." Miles. Miles. Miles. Ime, ki ga ne bom pozabila. In verjamem, da tudi on ne bo mojega.

*b*Guys, jaz sem BodočaPisateljica in zelo rada pišem romantične zgodbe. Tole je 1. del moje nove zgodbe, zato mi prosim v komentarje napišite svojo kritiko. Tudi, če vam ta zgodba niti slučajno ni všeč, prosim podajte svoje mnenje. Love you all:ribbon:*b*