Ojla!
Po zelo dolgem odmoru končno objavljam nov del moje zgodbe (še ene). :stuck_out_tongue_closed_eyes:
Če se ne spomniš kaj se je dogajalo v prejšnjem in prvem delu, ti bo mogoče to pomagalo :wink:: https://www.pil.si/pisalnica/objava/daughter-of-criminals-1-poglavje
Hvala vsem, ki ste ob meni! Hvala!!!!!!!!!!!!!:cherry_blossom::cherry_blossom::cherry_blossom:
Rada vas imam!:two_hearts:
Upam, da vam bo všeč!:revolving_hearts:
Vaša JustLilly:heartbeat:
Ena, dva, tri... Akcija!:clapper:


***
~Nova družina~
»Prosim, da se nehaš držati kot kisla kumarica,« je jezno šepnila teta Emma, ko sva stopili iz avta. Jezno sem se nasmehnila in z očmi preletele pokrajino v kateri sva se znašli. Čeprav sem jo videla že skozi okno avtomobila nikakor nisem mislila, da je lahko vse skupaj še bolj veličastno. Znašla sem se na ogromnem dovozu, ki so ga prekrivale marmornate ploščice. Na desni strani in na levi strani se je v neskončnost razprostiral travnik, pokošen do popolnosti in okrašen z lepimi drevesi obrezanimi v popolne kroge. Pred mano je v svoji veličini stal drevored brez, ki je vodil do hiše. Kaj pa govorim? Bil je pravi dvorec. Bel in ves okrašen z vzorci narejenimi iz zlata. Da ne bi bilo preveč kičasto so bili vzorci le ob oknih. Resnično nisem vedela, če je to vse res in sem le dobro minuto odprtih ust strmela v moj bodoči dom. »Zapri usta,« se je zraven mene oglasila teta Emma in pomahala moškemu, ki nama je prihajal naproti.
»Dobrodošli,« se je zasmejal in objel teto Emmo. Potem se je obrnil k meni in se mi prisrčno nasmehnil. Bil je visok moški, ki je izgledal res dobro. Njegove oči so se toplo smejale in izražale dobrodošlico. Prevzeto sem strmela vanj. Najbrž zato, ker nikoli nisem imela očeta. »Lily,« me je dregnila teta, da sem prestrašeno stresla z glavo in segla v roko gospoda DeRosa. Ta se mi je zasmejal in mi stisnil tresočo roko. Pomislila sem, da je nemogoče, da bo moj bodoči 'fant' slab. Zagotovo bo utelešenje Jacka. Naenkrat sem postala bolj samozavestna in strah se je razblinil. Konec koncev sem Juliet oziroma Lily in zmorem VSE! »Pridita,« se je oglasila gospod DeRosa in pomignil moškemu v črnem, ki je moj kovček odnesel. Midve s teto Emmo pa sva sledili Jacku oziroma gospodu DeRosa do velikih lesenih vrat, ki nam jih je prijazen moški odprl, da smo lahko vstopili na čudovit hodnik. Iz stropa so viseli lestenci, stene so bile okrašene z dragimi slikami in rože so omamno dišali in razkazovale svojo lepoto iz srednje velikih predalnikov, ki so stali ob stenah. Zajela sem sapo in gospod DeRosa se je zasmejal potem pa zaklical: »Alice! Otroci!«
Še preden bi uspela pripraviti svoj videz na mojo bodočo družino, so se na hodniku pojavile tri postave. Široko sem razprla oči. O vau! Počutila sem se zelo majhno… in grdo. Ženska plavih las, ki je nasmejana stekla k nam se je predstavila kot Alice. Mama v tej hiši. Dekle, mojih let in prav tako plavih las je sramežljivo pristopila in se mi nasmehnila. Ponudila mi je dlan, ki sem jo močno stisnila, da se je nasmehnila še širše. Izza njenega hrbta je pokukala mala rjavo lasa glasa. »Jaz sem Nick,« je dejal glasno, da sem se preprosto morala skloniti in mu ponuditi dlan. »Pozdravljen. Koliko si star?« sem vprašala in ga radovedno pogledala. »Osem let, vendar imam težave z rastjo,« je pojasnil in pametno prikimal. »Oh,« sem začudeno izdihnila in neroden trenutke je prekinila Alice, ki je začela spraševati kje za vraga je Leo. Leo! Spomnila sem se svojega kužka, ki sem ga morala pustiti doma. »Spet je trmast,« se je oglasila Elle, blondinka mojih let in jezno izdihnila. »Grozno,« je vzkliknila Alice in se mi opravičujoče nasmehnila. »Zakaj ne gre nihče ponj?« sem pomislila.
»Jaz bi morala zdaj iti,« je iznenada dejala teta Emma in pogledala gospoda DeRosa. »Že?« je vsa začudena dejala Alice. »Ja, imam službo, za Lily pa je najbolje, da se navadi na nov dom,« je dejala in me strogo pogledala izpod obrvi. »Ampak,…« sem ugovarjala, vendar me je teta Emma utišala z objemom in besedami, ki mi jih je šepnila: »Ne pozabi! Pogumna si in vse zmoreš,« preden je svoje telo odlepila od mojega in se poslovila od gospoda in gospe DeRosa. Bila sem strašno žalostna. Po drugi strani pa mi je bilo čudno, da bo kar šla. Domov? »Domov greš?« sem vprašala. Teta Emma se je obrnila k meni in se mi nasmehnila: »Prespala bom v bližnjem hotelu,« je pojasnila in zavrnila povabilo, da prespi tukaj, ki je sledilo. »Resnično menim, da je najbolje, da se sami ujamete,« se je zasmejala, vendar je kljub temu to dejala resno in malce zaskrbljeno. »Seveda,« je prijazno pokimala Alice in se mi nasmehnila. »No, potem pa nasvidenje,« je dejala teta Emma in se obrnila na stran, da bi prikrila solze, ki so ji začeli teči po licih. Obe sva se namreč zavedali, da je to mogoče zadnji dan, ko sva nečakinja in teta, zadnji dan, ko se smeva poznati.
Gospod DeRosa je pospremil teto Emmo do vrat medtem, ko sem jaz sledila Alice in Nicku v spremstvu Elle, ki mi je razlagala kako jo je zelo sram, da se njen brat obnaša kot največji butec.
Medtem, ko sem poslušala Elle smo prispeli v veliko prostor. V dnevno sobo. Žametni kavči in dolge žametne zavese rdeče barve, tri velike klubske mizice in kakšnih pet naslanjačev, ki so izgledali kot nekaj najudobnejšega na svetu! Alice me je prosila, da se udobno namestim in tako sem se naslednje tri ure pogovarjala z Elle in Nickom, Alice pa je izginila neznano kam.



~Po večerji ~
Moram povedati, da sem razjarjena. Leo se sploh ni prikazal (kljub temu, da ga je Alice klicala in se drla nanj v njegovi sobi, kot je povedala) kar je zelo nesramno, ker sem njegova bodoča 'punca'. Vem, da se tudi njemu najbrž ne da pretvarjati, da sem njegova punca, ker me sploh ne pozna, vendar tudi meni NI lepo. Tudi meni ni prijetno. Vendar sem tu! V popolnoma novi družini in državi! Še jezika ne znam! Mislim lahko bi se vsaj potrudil in me prišel pozdravit! Ne zahtevam, da se druži z mano, me poljublja in vse to! Vendar mi lahko vsaj zdravo reče, ne? Res ne razumem fantov!



~Moj mali (novi) svet~
Moja soba je čudovita. Je ogromna in obarvana v belo barvo. Razen stene ob kateri je postelja, tista je lilaste barve in se ujema z barvo baldahina in posteljnino velike zakonske postelje. Takoj sem se zaljubila vanjo. Imam tudi računalnik in ogromno belo mizo, ter svojo garderobo, ki je polna dragih oblačil ter kopalnico, ki je naravnost popolna. Imam celo svoj balkon, ki gleda na čudovit bazen, ki se zvečer obarva vijolično (zaradi lučk). Kljub temu, da je Leo zelo nesramen (to sklepam glede na to, da se še ni prikazal) je tukaj res lepo in kljub temu, da sem tukaj le slab dan vem, da bom nekako preživela. Alice mi je povedala, da je soba zraven moje, soba Elle (sem preverila in se celo z njo pogovarjala (vsaka s svojega balkona)), na drugi strani pa ima sobo Leo. Ni se še prikazal na balkonu. Sicer pa sem v svoji sobi vsega skupaj le približno dve uri.
Po tem, ko sem se oblekla v udobno pižamo roza barve in si umila zobe sem sedla na balkon in zrla v temo. Misli so se mi podile po glavi in bila sem tako žalostna. Pogrešala sem teto Emmo in svojega kužka. Kljub temu, da so me imeli tukaj radi (vsaj mislim tako), so bili še zmeraj tujci.
Najbrž sem zaspala, saj me je zbudilo čudno mrmranje. Odprla sem oči in jih takoj zaprla. Bilo je jutro in sončna svetloba je sijala naravnost v moje oči. Ko sem menila, da sem pripravljena, da jih odprem sem se takoj uzrla za mrmranjem in na sosednjem balkonu je sedel Leo. Ležal je na ležalniku in me smeje gledal. Samo, da ta smeh ni bil prijazen. Bil je naravnost zloben.