Vem, da je že maj in vse to, ampak, rada bi končala to zgidbo, zato jo pišem zdaj. Sredi maja. Zdaj pa na zgodbo !
P.S. Spet bom devala emojije v zgodbo

~~~~ZJUTRAJ~~~~
Zbudila sem se, ko je Brina prižgala luč v kopalnici, ko je šla na stranišče. Glavo sem porinila v blazino in se pokrila čez obraz. Ko je končno zapustila stranišče je pozabila ugasnit luč. »Brina...« sem rekla skozi stisnjene zobe. »Upsi, izvoli.« je rekla in ugasnila luč. Tudi če je rekla upsi, nisem mogla nazaj zaspati. Odkopala sem se iz odeje in vzela telefon iz nočne omarice. Ura je bila pol sedmih. Prižgala sem si majhno lučko in odšla do omarice za knjige. Izbrala sem romantično komedijo in jo začela brati. Kmalu je prišla v mojo sobo Belka. Počohala sem jo za ušesom. To ima najraje. Ko sem bila naveličana branja sem odšla v kuhinjo. Vzela sem krožnik in toast ter si namazala arašidov namaz. Vsedla sem se za mizo in začela jesti. Na pol kruha mi je napisala Jasmina, da ima idejo, da bi se danes dobile v parku. Rekla sem ja, a nekje proti večeru, ker ko sem mami in babi zbudita gremo nekam. Kmalu je tudi Ema napisala, da se strinja. Pojedla sem dokonca in odšla v svojo sobo. Tokrat sem si za oblačila izbrala kavbojke, črno majico z marejticami in jeans jakno. V kopalnici sem se počesala in naredila frizuro. Naredila sem si grozno figo v eni sekundi. Pograbila sem nahrbtnik in vanj dala knjigo, ki sem jo pričela brati. Že zdaj sem se pripravila za čez nekaj ur. Kmalu je bila ura pol osem. Takrat so se zbudili še ostali. Ob pol devetih smo bili pripravljeni. No, skoraj. Jaz se nisem mogla odločiti, ali vzamem labelo z okusom vanilije ali maline.Odločila sem se za malino. Brina se ni mogla posloviti od Belke, mami ni našla telefona, babi pa nas je samo gledala. Kmalu smo bile resnično pripravljene. Mami je vžgala avto in smo odšli.
~~~~DOPOLDAN~~~~
Peljali smo se v smeri proti Jesenicam. Kmalu smo lahko zagkedali gore.Bile so veličastne. Brina je kmalu potožila, da je lačna. »Ravnokar smo jedli.« je rekla mami. »Sploh pa nimamo...« je nadaljevala »česa nimamo dragica?« je vprašala babi. Iz torbe je privlekla sendvič in ga dala Brini. Jaz sem samo vzela slušalke in telefon ter poslušala glasbo. Kmalu smo prispeli. Pripeljali smo se do majhne hiše, pred katero je stal kombi. V njem je bilo veliko škatel. »Halo, lahko vstopimo?« je vprašala mami, ko smo stopili do vrat, ki so bila odprta. »O, Amelia.« je rekel gospod z očali. Bil je vesel. Popravil si je očala in me pogledal. »Adela in Brina.« je še dodal. »Kar za mano.« je rekel in nam pokazal, da lahko pridemo v hišo. »Selimo se v Ljubljano, v vaši ulici bomo.« je dejal, ko smo hodili po majhnem hodniku. »Mami, kam lahko dam računalnik?« je vprašal glas. »V tisto škatlo.« je dejal bolj umirjen starejši glas. Zvoki so prihajali iz sobe na koncu hodnika. Tja smo bili namenjeni. »Amelija, to je... no pač to je moja žena. In to je Emina.« je še dodal. Pokazal je dve punci. Ženo in hčerko. »Živjo, jaz sem Delfi. To pa je Emina. Ti si vrjetno Brina, ti pa Adela.« je rekla gospa. Bila je suha ampak zelo prijazna. Emina se je skrivala za njo. Delfi ji je rekla, da naj gre z mano, do konca preselit njeno sobo. Emina me je odpeljala do njene sobe. »Je res, da vas na šoli kregajo, če zamudite eno sekundo? A je res, da vas na šoli tepejo, če dobite oceno višjo od dve? A je res, da imate obupno hrano?« me je vprašaka ko sva stopili v njeno sobo. »Ne, ne, in ne. Kdo ti je to povedal? Zelo so prijazni in ne devajo nam ogabne hrane. No razen ene juhe pa še ta je en dan na leto.« sem ji rekla. Nasmehnila se je. »Vesela sem, da bo v novi šoli vsaj kdo, ki ga poznam.« je rekla. Odprla je novo škatlo in vanjo dala ogromno zvezkov. »Bi mi v torek po šoli prišla pomagati prepleskati novo sobo?« me je vprašala. »Z veseljem.« sem ji dejala nazaj. Nato sva do konca pospravili vse stvari iz polic in omar. Oblačila sva dali v kovčke, zraven plišastega dinozavra.🦕Ko sva končali, okrog pol enih sva odšli po orodje.
~~~~POPOLDNE~~~~
Z orodjem sva raztavili posteljo in omaro. Ko sva znosili posteljo in omaro v delcih ven iz sobe,v smeti naju je čakala še pisalna miza. Tudi njo sva raztavili in dali v škatlo. Ko sva, dokončno pospravili sobo, sva zaprli škatle in jih odnesli v kombi. Nato sva odšli do mize, kjer so bili sendviči. Vsi so se zabavali in klepetali, jaz in Emina pa sva si izmenjali številki. Ko sva se najedli naju je Delfi peljala v trgovino z barvo za steno. Dala nama je 100€ sama pa odšla z mojo mami nekam na sprehod. Kmalu po tem, ko sva vstopili v trgovino sva našli barve za steno. Emina se je odločala med svetlo rumeno in svetlo modro. Najrajši ima beš barve, zato se je odločala med njimi. Izbrala je rumeno. Na blagajni sva plačali. Nato sva odšli pred trgovino na klopco. Kmalu po tem, ko je Delfi poklicala, da prideta je začelo snežiti. Bilo je zelo mrzlo in Emina se je začela tresti. Nekaj metrov stran od trgovine je bila stojnica s kakavom. »Počakaj me tukaj.« sem rekla Emini in odšla do stojnice. »Dva kakava prosim.« sem rekla. Plačala sem s svojim denarjem in odšla nazaj proti Emini. Ko sem ji ponidila kakav, so se ji lica pobarvala na rdeče. »Hvala. Nihče mi ni še nikoli ponudil kakava.« je rekla. »Veš, v šoli nisem bila ravno priljubljena. Nisem imela prijateljev. Zelo se veselim, da se bom preselila v Ljubljano.« mi je rekla. Besede so me malo presenetile. Izgledala je, kot najpriljubljena, pa ni imela nobenega prijatelja. Medtem, ko sva čakali na Delfi in mami sva do konca popili kakav. »Ali sta že utrujeni?« naju je vprašala Delfi. Odkimali sva. »Super, ker gremo gledati pohištvo za tvojo sobo Emina.« je dodala moja mami. Na zadnjih sedežih sva skakali od veselja. Obedve imava namreč radi shooping. Odšle smo v Ljubljano v ikeo. Tam smo kupile posteljo, omare, police in še mnogo drugih stvari. Celo še enega pliškota za Emino (ona sicer to ne ve). Ko nam je vse uspelo spraviti v avto smo se odpeljale do novega doma. Pohištvo (seveda razstavljeno) smo znosile v hodnik. Z Emino sva si nato ogledali njeno sobo. Bila je čisto bela. Tako kot bolnišnica.
~~~~ZVEČER~~~~
Z Jamesom, Delfi, Emino in Benijem (psom) smo še imeli večerjo. Po večerji so se nam zahvalili za pomoč. Z Emino sem se zmenila, da v ponedeljek pridem v njihov novi dom. Pomagala ji bom pleskati.Pa še prespala bom pri njih. To bo šele zabavno. Nato smo se poslovili in smo odšli. Na poti nazaj me je babi vprašala, kako je bilo z Emino. Odgovprila sem ji, da je bilo super. Povedala sem ji za najne načrte. Bila je vesela. Ko sem prišla domov, sem se spomnila na Jasmino in Emo. Ko sem ju poklicala sta rekli, da ni hudega un da sta tudi onidve pozabili. Na srečo. Nato sem se sla umit, oblečit in poslovit za lahko noč. Danes je bilo super. Veselim se, ker bom imela družino v ulici. Nato sem zaspala.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~To je bilo to. Se opravičujem za dve stvari:

-ker pišem o božiču sredi pomladi,
-ker zlo dolg nisem objavila novega dela.
Se oproščam. Če kdo želi ga lahko obveščam bo pa vsaj enkrat na 14 dni. Adijo