Strmim v neznanko pred sabo. Vem da bi jo morala poznati, pa vendar me pogled na njene ostre poteze mede, počutim se kot, da bi jo videla prvič. Tako kot jaz njo, me tudi ona proučuje z steklenimi modro-sivimi očmi. Njeni nekoč svetli lasje, ki ji segajo do ramen, so razmršeni, pobarvani na temno rjavo in se začenjajo mastiti.
Oblečena je v preveliko in pomučkano črno majco s kratkimi rokavi. Njena ohlapnost zakriva njeno nekoliko zaskrbljujoče se vitko postavo. Skoraj povsem prekriva tudi njene sprane, kratke kavbojke.
Previdno ji pomaham in pomaha mi nazaj. Nato se nasmehnem in vrne mi nasmeh za katerega ugotovim, da je nekoliko zadržan. Njene oči zmedeno begajo in se ozirajo po sobi.
*i*Kako lahko nekdo konča tako?*i* se vprašam. Zbegano premišljujem. Kaj se je moralo v njenem življenju tako zalomiti, da sedaj njeno izčarpano telo, ki deluje kot, da bi izgubilo svojo dušo, prazno strmi vame?
Nemirno poskušam najti odgovor na vprašanje, ki me muči. Vem, da si vsak kroji svojo usodo. Odločitve, ki jih sprejemamo imajo posledice in večino njih lahko zlahka predvidimo. *i*Le kaj je bil tisti usodni trenutek, ki je zapisal njeno usodo?*i*
Vneto premišljujem, misli pa me vedno znova pripeljejo do istega srhljivega spoznanja. Nikakor ne morem najti trenutka v njenem življenju, ki bi ji lahko spremenil usodo, če bi ga le preprečili. Začelo se mi je dozdevati, da jo je doletelo toliko drobnih, a klučnih dogodkov, da bi končni izid težko spremenili.
Plitko diham, duši me in ko poškilim proti dekletu, vidim, da se natanko to dogaja tudi njej.
*i*Nikakor ni mogla vedeti. Vsaka odločitev, ki jo je sprejela, je bil le beg pred njo samo. Prepričana je bila, da ji bo kljub vsemu nekoč uspelo.*i*, mi pravi glas v glavi, moje misli pa so vedno bolj zmešane, postajam vse nemirnejša.
Ne glede na to kako se trudim, globoko iz podzavesti mi vztrajno sili boleče vprašanje, s katerim se nikakor ne želim soočiti. Kmalu pa povsem izmučena od izogibanja neželenim mislim, vprašanja ne morem več potlačiti. Počasi priplava na plano in oblije me globoko razočaranje ob zavedanju se velike krivice.

*i*Kaj pa... kaj pa če sem zmeraj vedela da bom tako končala?*i*

V očeh se mi naberejo solze in stopim stran od ogledala.
___________________________
Živjo, začela sem pisati novo zgodbo, upam, da si vam zdi zanimiva.
Hvaležna bom vsakega komentarja in sem odprta za vse možne kritike, ki bi mi lahko pomagale pri izboljšanju. Hvala vsem tistim, ki ste prebrali, upam, da ste uživali:hugging:

~Liv