Ležala sem na postelji in gledala v strop. Še vedno je bil tisti ponedeljek ki je bil moj najslabši dan v življenju.Premišljevala sem o svojem življenju najbolj pa sem premišljevala kdo je vrgel tisti kamenček in zakaj. Nekdo je potrkal na vrata moje sobe. Rekla sem " naprej " bila je moja nami v rokah je imela košaro za perilo saj mora oprati tudi moja oblačila. Medtem ko jej moja umazana oblačila zlagala v koš je govorila "Anna ali veš da so v bližini tudi pašniki kjer so konji? " od selitve sem čisto pozabila na svojo ljubezen do konjev pa tudi naše novo stanovanje je bilo čudno zato sem se kar odpravila. Mama mi je pokazala kje so pašniki in rekla naj se do teme vrnem. Na srečo je bilo poletje zato sem lahko bila dolgo tam. Bila sem navdušena. Potem pa sem dobila čuden občutek kot da me nekdo opazuje. Nisem se zmenila za to in sem hitro začela božati konje. Potem pa je nekaj v grmovju zašušljalo. Hitro sem se obrnila ampak tam ni bilo nikogar ko pa sem pogledala pobliže sem videla majhno glavo. Tekla sem "zdravo!" deklica je videla da sem jo opazila in počasi prišla iz grmovja in rekla "živjo ime mi je Emely in to je moj konj " pokazala je na kostanjevo rjavega konja ki je bil za razliko od nje zelo živahen. " ime mu je Romeo" je rekla "bi bila moja prijateljica" me je vprašala "seveda bi bila" sem rekla "naredila sem zapestnici prijateljstva če bom kdaj imela prijateljico bi jo imela?" odgovorila sem ji "seveda" ko pa sem si jo hotela nadeti na roko sem na svoji ročni uri videla da je ura že pol šest! Zamujala sem v park! Ne da bi na karkoli pomislila sem stekla in Emely sem tam pustila samo.